(Prvotno objavljeno na Facebooku.)

Glej, Nina.

Vsakič, ko vidim na Delu novico o evropskih sredstvih, se moram zelo močno brzdat, da ne napišem česa, kar bi morda kdo smatral kot nesramno. Da bomo držali debato čim bolj konkretno, danes govorim o tem članku - http://www.delo.si/mnenja/komentarji/sluzba-za-pospeske.html

Naslov je "Služba za pospeške", podnaslov "Vlada je končno priznala, da je s črpanjem evropskega denarja nekaj hudo narobe." Prvi problem - naslov ne odraža vsebine. Dalje avtorica porabi tri odstavke, da pove nekaj dejstev, ki bi v članku tujega porekla zasedala en odstavek.

Četrti odstavek je grozen na več načinov. Od nepotrebnih stavkov, katerih sporočilnost ni jasna (Samo da spet ne bo dobro plačana služba za »naš« kader.), do tega, da avtorica postavi tezo, da bi k učinkovitosti opravljanja funkcije bistveno doprineslo, če bi ta servis vodil minister z listnico, pri čemer ni nobene argumentacije te trditve. Najhujša pa je mistifikacija pridobivanja evropskih sredstev, kjer to opravilo označi z nesramnostjo, ki je zelo človeška lastnost, čeprav gre pri tem za zelo eksakten in predvsem operativen problem.

V petem odstavku hkrati postavi trditev in jo zanika - potrebo po pospeških potrjuje dokument, katerega je ministrstvo objavilo z zamudo. Le kako to pelje k "pospeškom"? Šesti odstavek pa predstavlja tak splošni "nič ne dela" zaključek.

Oprosti, Nina, ampak to ne bi smel biti prispevek novinarja, ki naj bi bdel nad tri cela faking dve milijardami evrov državnega denarja za investicije. Tak novinar na tem mestu nas vse zelo zelo drago stane.

Ko preberem tak članek, vidim kup neargumentiranih trditev, mistificiranje postopkov v državni upravi, pavšalno sprejemanje vseh trditev in pa popolno ignoriranje vsega že videnega - in ti praviš naj ne govorimo čez novinarje?

"Mnenje je", porečeš. Prvič se pod "mnenje" konkretno na strani Dela znajde kar vse po vrsti. Drugič, mnenje take kvalitete imaš lahko o pici in bureku ali pa o španskem bezgu in angelskih zvonovih, kjer je močan faktor osebni okus. Ko pa govorimo o črpanju evropskih sredstev, pa je pretvarjati se, da se nam denar "nesramno izmika" naravnost perverzno in je vsakršno mnenje brez argumentacije nekaj, kar bi moral urednik zavrniti in raje objaviti prazen list ali pa -- sliko španskega bezga.

Kaj bi moral dober novinar naredit? Pogrešam sledeča razmeroma osnovna vprašanja (in kak odgovor, ki pa ga mogoče tokrat sam pridam).

Kako bo na pridobivanje evropskih sredstev vplivalo ustanavljanje nove službe? Tipično namreč ob reorganizaciji služb delo za nekaj časa zastoji, ker se je treba organizacijsko prilagoditi novim razmeram, včasih je treba preselit organizacijo ali pa kako infrastrukturo. Ustanovitev terja kak sklep na vladi, postopek pa tudi ni iz danes na jutri. Preden se delo uteče, takoj mine mesec ali trije.

Kaj natančno bo počela ta nova služba? Kako izgleda postopek pridobivanja evropskih sredstev? Kje v postopku se največ zatika, čemu?

Ali smo v preteklosti že imeli kako tej podobno ureditev? Ja, imeli smo službo vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko, ki skrbela za točno te zadeve. Kakšne težave so bile tam? Je vlada kakorkoli nakazala, da se bo izognila težavam, ki so bile na SVLR takrat?

Kaj je vsebina dokumenta, ki ga je ministrstvo objavilo? Zakaj novinar tega ne objavi? Ali ga vsaj uporabi za iztočnice, da lahko naprej odkriva zgodbo?

Katere so "podrobnosti, zaradi katerih projekti padajo"?

Je še vedno v uporabi informacijski sistem ISARR, za katerega je Računsko sodišče izreklo negativno mnenje? In ki je, med drugim, za predstavitev denarnih zneskov uporabljal števila v plavajoči vejici, ki se pri računskih operacijah zaokrožujejo. (Megafail.)

Kakšna je realizacija črpanja evropskih sredstev letos? Kako to vpliva na realizacijo proračuna in na primanjkljaj?

Česa vse nismo uspeli naredit, ker nismo dobili sredstev?

In potem Delo pričakuje, da bi plačal za prispevek, ki ga lahko okrajšam na "Vlada ponovno ustanavlja SVLR, sicer pa smo letos že izgubili ~300 milijonov evrov. Za naslednjih 7 let imamo rezerviranih 3,2 milijarde evrov in nič nam ne zagotavlja, da jih bomo sploh videli."

Ta vzorec subjektivnega mnenja glede zadev, kjer tega res ne bi smelo biti, se pojavlja pri veliko preveč novinarjih. In ko politik to prebere, dobi natančno to informacijo: "aha, ta človek nima pojma kaj govori, itak pobere vsako PR izjavo, ki mu jo natrosimo, jaz pa lahko ta čas delam kar hočem." Tak novinar tudi dokumentov, ki bi jih morda videl, ne bi znal ovrednotiti in razumeti kaj točno pomenijo in zato ne bi bil sposoben prepoznat napačnega ali mogoče celo kaznivega dejanja, pa čeprav bi bil pred njim črno na belem. Efektivno nadzora ni, politiki pa lahko počnejo kar hočejo.

In ti praviš, da lajamo v napačno drevo?

Haloooo, Nina?

Po odzivu javnosti na pismo Vuku Ćosiću in glede na nadaljnji razplet dogodkov sem se odločil, da upoštevam Vukov poziv in napišem še pismo Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. A najprej mi dovolite, da dopolnim zgodbo z dogodki, ki so se v tem času zgodili.

Po objavljenem odprtem pismu se je oglasil Boštjan Špetič, soustanovitelj Zemante in brat Aleša Špetiča, glasnika digitalnih tehnologij v odstavljanju, ter me povabil na čaj. Poleg tega, da sva v četrtek družno pojamrala nad vsesplošnim stanjem v državi, mi je povedal, da se je za načrtovano zamenjavo glasnika v ožjem krogu vedelo že ob koncu poletja, vse od takrat pa je prigovarjal Aleša in Vuka, da se vendarle dobita ter o tem pogovorita. (Popravek: Boštjan me je popravil, da je zgolj sredi julija enkrat Vuka zanimalo kaj natančno je glasnik digitalnih tehnologij in mu je takrat svetoval pogovor z Alešem, za menjavo pa je izvedel šele oktobra.) Zaenkrat brez uspeha, vsaj po mojem vedenju, tudi jaz pa upam, da se to vendarle spremeni.

Boštjan me je opozoril tudi, da so mojo argumentacijo, da nastop, kakršnega ima Vuk Ćosić, marsikomu ne ustreza, nekateri razumeli v smislu omejevanja svobode govora. Tega nikakor nisem želel, gre le za to, da ima pač drugačen nastop in do neke mere tudi svoj besednjak, ki so ga nekateri poimenovali wukovšćina. Imeti lasten besednjak je včasih uporabno v marketingu, ne pa toliko, če je cilj vzpostaviti enakovreden dialog s publiko. Pri tovrstnem pomisleku sicer nisem čisto sam. Povedano drugače, skrbi me, da bi se zgodilo to, kar se pripeti reklamnim letakom za umetniške razstave, kjer je spremno besedilo neredko zapisano s toliko zvenečimi tujkami, da ga navaden človek ne razume in se posledično navadi, da ga - ignorira. S tem pa bi se razvrednotila tudi funkcija in doseg glasnika digitalnih tehnologij.

S tem v zvezi me je nekdo napol v šali vprašal, če bom šel na Vukovo predavanje s transparentom. Seveda ne, nimam nič proti Vuku osebno. Če kaj, bi si želel, da bi bilo po wukovsko drugačnih še več ljudi, na čim več različnih načinov. Šele ko se sreča dovolj drugačnih, čudnih, posebnih ljudi lahko kreativnost in inovativnost zadiha in zaživi v polni meri.

Še vedno pa ostajam trdnega mnenja, da je Vuk Ćosić neustrezen kandidat za mesto glasnika, predvsem zaradi strankarske opredelitve, ki družno z netransparentnostjo ministrstva pri izvedbi postopka menjave daje občutek političnega imenovanja. Vse to ob upoštevanju, da je glasnik civilna pozicija in da mandat glasnika traja štiri leta ravno z namenom, da imenovanje ne bi bilo predmet politikantstva vsakokratne vlade.

V medijih se je zgodba vnovič pojavila v soboto, ko je MMC RTV objavil še en prispevek na temo razrešitve trenutnega in imenovanja novega glasnika digitalnih tehnologij z naslovom Vladno kadrovanje na spletu: minister Pikalo vljudno zavajal. Iz njega je razvidno, da ministrstvo pošilja zelo mešane signale. Enkrat zavzema stališče, da obstoječi glasnik dela dobro in minister želi zamenjavo zaradi zaupanja, drugič je zamenjava potrebna zaradi nedoseganja kriterijev, ki, kakopak, zopet niso javno znani. V prispevku je zapisano, da se je minister izrekel, da je neskladje izjav posledica "različne interpretacije vljudnostnega pogovora". Si res lahko dovolimo, da nekoga razrešimo zgolj na podlagi ustne utemeljitve, sploh kadar obstajajo različne interpretacije?

Sam menim, da ne. Močno pa me moti tudi neodzivnost oziroma nekomunikacija ministrstva. Poleg tega, da je delovanje ministrstva netransparentno in neodgovorno, v dvom spravlja tudi podporo Vuku Ćosiću za glasnika. Če je z razrešitvijo starega glasnika in imenovanjem novega vse v najlepšem redu, potem bi ministrstvo brez dvoma stopilo novemu kandidatu v bran in zlahka pojasnilo svoje stališče. Ker ga ni, ostaja podpora ministrstva ne samo staremu, ampak tudi novemu kandidatu dvomljiva.

Zaradi vsega tega sem sklenil napisati pismo tudi ministrstvu, ki izgleda takole:

E-pošto je 25. novembra 2013 ob 08:43 prejel gospod V. B. Po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja je ministrstvo dolžno odgovoriti vsakomur (in vsak lahko doprinese), časa za odgovor pa ima 20 delovnih dni.

No, ob vsem tem se zagotovo vsaj ena oseba sprašuje čemu to počnem, morda pa se kdo sprašuje tudi čemu to počnem na tako javen način.

Moti me, da s tovrstno izvedbo ukrepov, kot je ta menjava glasnika, dokazujemo vsem, predvsem pa sebi, da smo balkanska država, ki je prepogosto pripravljena ignorirati postopke. Moti me, da se vršilci teh potez ne zavedajo, da z nadomeščanjem nekoga, ki svoje delo opravlja dobro, z nekom, ki je prave politične pripadnosti (in mu minister "lahko zaupa"), počnejo zelo sporne stvari. Ker se tega niti ne zavedajo, menim, da jim je to potrebno jasno povedati. Včasih tudi večkrat. In končno me moti, da se to dogaja na področju navezave civilne družbe in informatike oziroma interneta. Ker se nihče iz civilne družbe ni zganil, sem se bil prisiljen sam.

Narava moje zaposlitve mi veleva, da se izognem raznovrstnim dvomom o zarotah in da, če se že spuščam v kaj takega, to vendarle opravim na čim bolj transparenten način. Tudi zaradi tega sem v postopek čim bolj vključil tudi družbo na twitterju. Tistim, ki bodo od tega uspeli odnesti še kaj več, pa lahko le nazdravim, saj vidijo dlje.

Zdravo, Vuk Ćosić.

Pišem ti zaradi napovedane zamenjave digitalnega glasnika oziroma zaradi verjetnega tvojega imenovanja na to mesto. Oprosti, če bom kje preveč neposreden; ne jemlji osebno, zgolj nimamo časa za ovinkarjenje.

Mislim, da je to imenovanje zaradi več razlogov slaba ideja. Na kratko: tvoje imenovanje na to mesto ustvari več problemov, kot pa jih reši.

Pogledal sem si vsebino delovnega področja glasnika digitalnih tehnologij in sodeč po pismu Barrosa gre okvirno za razvoj kompetenc na področju IT, zniževanje brezposelnosti mladih in premoščanje digitalnega prepada med generacijami. Skratka, ideja je predvsem pospeševanje digitalnega trga v EU.

Tvoja velika težava je, da si zelo močno povezan z nekaterimi političnimi strankami, zaradi česar v javnosti ne moreš nastopati kot strokoven in nepristranski. Dodatno tvojo neodvisnost krni pristransko udejstvovanje v vstajniških odborih. Zaradi vsega tega to imenovanje deluje kot politično vračanje uslug. Ne glede na to, če postopek ti doživljaš politično ali ne, ga doživljajo vsi ostali okrog tebe. Tvoje (ne)doživljanje ni opravičilo za tako ravnanje.

Funkcija glasnika digitalnih tehnologij je neplačana z namenom. Ideja glasnika digitalnih tehnologij je predvsem v tem, da se preseže hierarhijo državne uprave in uradniško logiko. Z neplačano funkcijo je jasno, da ne gre za interese ministrstva ali katerega drugega državnega organa, ampak za interese širše družbe, to pa pripomore k temu, da so se ljudje pripravljeni potruditi.

Dodatno zoper tvoje imenovanje govori tvoja oddaljenost od navadnih ljudi. Večina namreč za razliko od tebe nima dostopa do strankarskih veljakov, od navadnega človeka pa oddaljuje tudi tvoj status umetnika in dejstvo, da ko govoriš, sicer poveš marsikatero pomembno reč, a je vse zavito v toliko besed, da vsak normalen poslušalec izgubi pozornost.

Minister Pikalo je rekel, da si želi "sodelavca po lastnem izboru", sam pa menim, da te pravice nima, še posebej ne brez utemeljene in predvsem argumentirane obrazložitve. Glasnik digitalnih tehnologij ni sodelavec ministra, ampak je pripadnik civilne družbe in ministrov sogovornik.

Postopek napovedane zamenjave je prišel kot presenečenje in je docela netransparenten. Vse to manj kot dva meseca od tega, ko je isto Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport na enako presenetljiv in netransparenten način ustanovilo Slovenski internetni forum in s tem že enkrat dvignilo na noge lep del informacijske družbe v Sloveniji.

Nastala situacija in izjave trenutnega glasnika ter nekaterih drugih kažejo na to, da ima gospod minister in njegova ekipa kronične težave s komunikacijo, zagotovo vsaj s predstavniki informacijske družbe. Z imenovanjem tebe, Vuka Ćosića, pa bi težave v komunikaciji zaradi zgoraj omenjenih zadržkov (politično kupčevanje, tvoja močna politična opredelitev ter netransparentnost postopka) potisnili z relacije minister - glasnik na relacijo glasnik - družba. S tem ne bomo premostili nobene težave v komunikaciji, nastala bo kvečjemu kaka nova.

Najbolje si dejal sam: "Vsak državljan mora razumeti, da lahko z lastnim delovanjem premikaš stvari - in ne čakaš na nekoga drugega. Tudi če je to ministrstvo, ki utihne ob zamenjavi vlade." Upam, da se zavedaš, da bi tvoje imenovanje negiralo popolnoma vsak zorni kot te izjave, kjer ni ne lastnega delovanja, temveč si bil povabljen s strani ministrstva, niti nisi povprečen državljan, ampak si s politično vplivnimi zelo dobro povezan. Natančno zaradi tovrstnega mešetarjenja in metanja peska v oči človeka prime, da bi se izselil.

Kljub vsemu je trenutni glasnik Aleš Špetič že ravnal v duhu "kaj lahko storiš sam" in si iz lastnega žepa pokril stroške poleta v Bruselj. Zato te pozivam, da se držiš še ti svoje izjave. Ne bodi slab vzgled političnega kupčevanja ter stopi do ministra in mu pokaži, da ponujene vloge ne moreš prevzeti, prvič zaradi netransparentnosti in dalje ker bi s tem nemudoma odtujil vsaj polovico ciljne publike glasnika digitalnih tehnologij, ter končno, ker ministrstvo s tem ne bo rešilo svojih težav s komunikacijo.

Gašper Žejn

Bralcu v vednost: Nekdaj sem delal na Zemanti, kjer sem spoznal Aleša Špetiča. Imam tudi nekaj delnic Zemante, ki pa so z zadnjo finančno injekcijo postale še nekoliko manj vredne. Vuka Ćosića sem spoznal predvsem skozi druženje ob dogodkih v Kiberpipi. Ministra Jerneja Pikala ne poznam. Za vse tri (in Zemanto) mi je razmeroma vseeno, močno pa me moti, da se tako lahkotno obravnava institut glasnika digitalnih tehnologij, kot da ni vreden niti argumentirane javne utemeljitve zamenjave niti javnega iskanja novega glasnika. Danes sem zaposlen na KPK kot informatik analitik. Mnenje je moje osebno.

Politično situacijo v Sloveniji (preveč) podrobno spremljam zadnji dve leti in v tem času sem prišel do nekaterih spoznanj. Po ogledovanju nekaterih fotografij zastrašujoče nedemokratičnih zahtev na Twittru in pobudah, ki so bile bolj meglene od jesenske Ljubljane, sem se odločil, da napišem okviren seznam zelo konkretnih zahtev, ki jih sam pogrešam pri slovenskih političnih ustoličencih.

1. Odstop poslancev in funkcionarjev, ki jih javnost zasači, pričakujemo takoj. Nič "mogoče", nič "sam še do junija počakam, sicer stranka izgubi en stolček", nič "ok, odstopim, ampak šele na silvestrovo". Gotof si, spizdi. Zdaj. Ne, niste nenadomestljivi, niti poslanci, niti župani. Tudi Jankovića je do vnovične izvolitve za župana nadomeščal Čerin in ni razloga, da Kangler ne odstopi takoj. Četudi ga zamenja njemu zvesta Astrid Bah. Odstopiti mora zdaj, ne pa da se dopušča priložnost še antedatirati pogodbe, ponarejati uradne listine in polirati arhiv, da se zakrije kakršne koli sledi. Kangler, gotof si in napoved odstopa ni odstop.
2. Politične stranke naj razkrijejo svoja letna finančna poročila javnosti, tako kot morajo to početi gospodarske družbe. Leta 2008 smo podpisali konvencijo Združenih narodov proti korupciji (UNCAC), še vedno pa nimamo te konvencije prenešene v naše zakone. Stranke naj razkrijejo finančna poročila tudi za nazaj, vsaj za zadnjih 10 let, idealno pa kar vse od osamosvojitve dalje. Konvencijo je potrebno prenesti v zakon, za bedenje nad implementacijo pa je najprimernejši sogovornik Društvo Integriteta.
3. Politične stranke moramo v veliki večini financirati z javnim denarjem, v deležu BDP. Če gre državi slabo in BDP upade, naj se to pozna tudi na računu političnih strank. Javno financiranje strank pomeni tudi, da si stranke lažje privoščijo neodvisnost in da podjetja z donacijami težje kupujejo naklonjenost strank.
4. Drage politične stranke, prenehajte z neargumentiranimi javnimi napadi na neodvisne organe. Če Informacijska pooblaščenka svoje delo za razliko od večine opravlja dobro in argumentirano, to pomeni, da boste tudi vi kdaj najebali. Če se Varuhinja človekovih pravic javno izreče, da je povolilni komentar na spletni strani stranke netoleranten, ima zelo verjetno utemeljene razloge. Če Računsko sodišče objavi negativno mnenje na poslovanje organa pod vodstvom člana vaše stranke ste si negativno mnenje pač zaslužili. Preberite utemeljitev, namesto da napadate predsednika sodišča osebno. Nekatere organizacije se, za razliko od vaših, ne vodijo totalitarno.
5. Dajmo več pooblastil Komisiji za preprečevanje korupcije, namesto da ji jemljemo že obstoječe. Poleg več pooblastil naj se v okviru KPK uvede tudi specializirano tožilstvo. Sam zavidam Hrvatom, ki imajo Uskok. Ta ima za razliko od Slovenskega protikorupcijskega organa precej večja pooblastila (ker je dejansko tožilstvo) in predvsem zato jim je uspelo pripeljati primer Hypo do konca, do obsodbe. Vse kar pa KPK lahko stori danes, je da primer odstopi policiji oz. (navadnemu) tožilstvu, kjer gre primer v dolgo čakalno vrsto.
6. Inšpekcije naj javno objavljajo izrečene ukrepe zoper pravne osebe, espeje in druge osebe, ki opravljajo dejavnost, ko ti ukrepi dosežejo pravnomočnost. Po podani prijavi prijavitelj ne ve več, kaj se z zadevo dogaja in prišli so mi na uho že primeri korupcije, ko je delodajalec izvedel, kdo ga je prijavil. Prijavitelj je nastradal, delodajalec pač ne. Javna objava pa ima lahko tudi zelo močno preventivno vlogo, namesto da inšpekcije ugotavljajo vnovične kršitve pri enih in istih kršiteljih. Če je delodajalec oglobljen zaradi hujših kršitev delovnih pogojev, potem bo javna objava opozorila vse, ki bi želeli poslovati z njim. Tako bo delodajalec, ki npr. ne skrbi ustrezno za svoje zaposlene, imel težave pri iskanju novih sodelavcev.

Vraga, z javno objavo izrečenih ukrepov lahko varčujemo celo na zdravstvu: Po tem, ko so restavracije v Los Angelesu na vidnem mestu - na vratih - opremili z rezultatom zadnje inšpekcije, so potencialni kupci takoj dobili informacijo o higieni in izbirali čistejše restavracije, zaradi tega pa so v prvem letu bolnišnice zabeležile upad zastrupitev s hrano kar za petino. Neumni smo, če tega ne storimo, sploh zdaj, ko ustanavljamo nov državni organ, Upravo RS za varno hrano.

7. Stranke, prenehajte s političnimi imenovanji uprav in nadzornih svetov. Končno imamo AUKN, ki je pripravila strategijo upravljanja državnega premoženja. Končno imamo vsaj nek enoten plan, ne pa da si stranke delite stolčke, sejnine in seveda, kapital. Celo OECD zahteva, da imamo poenoteno vodenje kapitalskih naložb, ampak, seveda, stranke se političnemu nameščanju ne boste odpovedale same od sebe. Sprostite AUKN iz političnih vajeti, sprostite trg. Prenehajte že s političnim vmešavanjem direktno v poslovanje, v upravne odbore, nadzorne svete, ampak sprejmite strategijo in pustite AUKN, da jo izvaja. Hkrati pa začnite že enkrat z izvajanjem nadzornih funkcij in obravnavanjem resnih primerov, ne pa da se nadzorne agencije ukvarjajo s tržnimi manipulacijami za 18 evrov (!), in ne da se davkarija praska po glavi, medtem ko ne ve koliko denarja je sploh pobrala.
8. Dragi novinarji, stopite korak naprej in priznajte svoje zgodbe o stricih iz ozadja. Če je le možno, poimensko. Delite svojo zgodbo, tako kot je svoje delil Rado Pezdir. Vsi mediji so namreč polni fraze "strici iz ozadja", nihče pa o njih ne poroča niti jih, kot kaže, ne prijavi. To ni normalno stanje, in če o tem ne poročate, izgubljate na verodostojnosti, na bralcih in pridobivate na sokrivdi. In nikar se ne trudite govoriti, da ne obstajajo, zelo jasno so se pokazali, ko je eden odšel v pripor in ko je razprava o njem potihnila v parih dneh. Dokler ne začnemo razprave o resničnih stricih iz ozadja, dokler na to temo kot plod raziskovalnega novinarstva ne izideta vsaj dve knjigi, ne moremo reči, da smo z razpravo sploh začeli.
9. Prisilite Evropsko centralno banko, da začne razmišljati tudi o inflaciji, ne zgolj o varčevanju. Zgolj z varčevanjem namreč ne bomo zmogli rešiti evra, vedno pa nam je kot narodu na voljo pravica do samoodločbe. Za obstoj evra pa je v primerjavi z inflacijo bistveno nevarnejši model odcepitve od Evrope, ki deluje in ki ga lahko uporabi tudi katera druga, večja država, ki ji Evropa ni več po godu.

To so moje zahteve. Verjamem, da za njimi ne stojim sam. Budni bralci bodo opazili, da med zahtevami nisem navedel nikakršne reforme sodišč. Skoraj vsi ekscesni ("tajkunski") primeri bi se lahko zaustavili že veliko prej, če bi npr. banka ne odobrila kredita, če bi nadzorni organi bedeli, če bi novinarji prej zapazili to ravnanje ali če bi se komur koli, ki bil v to početje vpleten, zbudila vest. Pa se to ni zgodilo. Ker so vsi ostali zajebali, to ne pomeni, da bi morali reformirati sodstvo.

Prispevek je bil izvirno objavljen na had.si.

Slovenski mediji so po večini obupne kvalitete. Vsebin, ki bi človeka pritegnile, je premalo. Novice, ki pa so po večini povzete (prekopirane) bodisi po STA ali z drugih novinarskih hiš, pa ponavadi ne zadostijo osebnim željam.

Še posebej to velja za pravne dileme. V Sloveniji je žal tako, da pravne dileme komentirajo vsi prej kot pravniki, zato je precej težko, vsaj v dnevnih medijih, najti kakršno koli dostojno obravnavo pravnih zadev, ki bi pomagala v razumevanju tega sveta.

Zato se je včasih potrebno zateči k drugim virom. Ko sem pred časom bral o kršenju zasebnosti (kar se zadnje čase vse prepogosto dogaja), sem naletel na Louisa Brandeisa, ameriškega vrhovnega sodnika v prvi polovici 20. stoletja. Zanimiv človek, ki je v pravu uveljavil nove principe, ki jih dotlej niso poznali, npr. koncept sodnega izvedenca, ki pred sodiščem priča kot poznavalec v postopku obravnavanega področja. Utemeljil pa je tudi koncept pravice do zasebnosti.

Louis Brandeis je imel zanimiv pogled na velika podjetja. Svoje poglede na stanje v gospodarstvu je opisal v podlistku v tedniku Harper's weekly, kasneje pa je na podlagi teh člankov izdal tudi knjigo Other people's money and how the bankers use it. Knjiga je kratka in poljudna, v njej pa piše kako so se (investicijske) banke v navezi z velikimi družbami zarotile na škodo širše družbe. Bankirsko-gospodarske naveze so zrasle v ogromne mreže povezanih podjetij, ki so imele povsem v oblasti celoten trg v ZDA.

No, zdi se mi, da me je ta knjiga več naučila o gospodarstvu v Sloveniji kot katera koli novica v domačih medijih. Dve zanimivosti iz knjige, ki sta mi obležali v spominu, sta da je bil za prevladujoč vpliv v podjetju dovoljšen že nekaj odstoten lastniški delež in pa zanimiv bančniški trik, posledica tega, da banka upravlja tudi s tujim denarjem. Če npr. železniško podjetje, ki želi zgraditi nove proge, izda obveznice, banka pri kateri pa ima račun pa te obveznice kupi, se denar preseli na drug račun, še vedno pa ostane na isti banki v upravljanju.

Najbolje pri vsem tem pa je, da je vsebina knjige prosto dosegljiva na spletu. A za branje je nekoliko nerodna: črke so male, vsebina je razsekana na podpoglavja, okrog besedila pa je veliko prostora, ki ga zavzame grafična podoba strani. Nimam pravice, da bi v nadaljno rabo ponudil e-knjigo, lahko pa ponudim skripto, ki iz spleta prenese vsebine in jih prevede v e-knjižni zapis EPUB, ki ga podpirajo tudi vsi pomembnejši bralniki. Za delovanje potrebuje Python 2.7 in knjižnico lxml, tako kot pri prejšnji objavi o odprtih podatkih.

Izdelal sem infografiko o izobrazbi Ivana Simčiča.

Mediji uvajajo plačilni zid. Pardon, Marko Crnkovič pravi, da ne gre za zid. Kakorkoli obračamo besede, gre za prepreko, ki bo prepuščala zgolj plačnike. Mitnica, carina, neke sorte barikada pač.

Pri tem eksperimentu je kar nekaj zanimivih opazk. Mediji kot razloge za uvedbo plačljivosti navajajo zmanjšanje odvisnosti od oglaševalcev, kar je sicer smela poteza. Pretirano zanašanje na prihodke iz oglaševanja običajno za sabo potegne pristranskost: oglaševalec lahko z umikom svojih oglasov finančno resno ogrozi medij in ga z grožnjo umika drži v podrejenem položaju.

Kaj danes sestavlja časopisje? Reklamne objave, kot je na primer objava kako podjetje Litostroj Power prihrani na stroških zaradi novega sistema razsvetljave (Delo, 8.8.2011), dobesedni prepis novice s Slovenske tiskovne agencije ali strani organizacije, ali pa posredovana s strani naročnika, ki bi si objave želel. Ti naročniki pogosto posredujejo še slike, ki se popolnoma prilegajo opisanemu, odpovejo pa se tudi avtorskim pravicam. "Avtorji" novic tako dobijo že spisano novico, samo še podpisati se morajo spodaj in stisniti gumb "objavi". Kvota izpolnjena, na vrsti sta čik in kava.

Pa dobro, pri nekaterih vrstah novic je težko biti izviren - vprašanja športnikom po tekmi se hitro začnejo ponavljati. Celo do te mere, da obstaja že program, Narrative Science, ki zna spisati kvalitetnejšo novico kot živa oseba. Izvirnost je lahko slabost, ki v kombinaciji s črno kroniko privede do rumenega tiska in prisluškovalnih afer.

Zatem je tu cela vrsta člankov. Podpovprečnih besedil, ki navajajo očitna dejstva ob času, ko je za izpostavljanje teh dejstev že dolgo prepozno. Ki se na tematike odzivajo pasivno, na podlagi zunanjih dregljajev: po objavi razpisa na ministrstvu, po izdaji neke odločbe, po odzivu neke tretje organizacije. Budnega spremljanja posamezne sfere in aktivnega pisanja praktično ni. Kakovostnega oziranja po preteklosti oseb in organizacij je minimalno, sposobnost kvalitetnega napovedovanja razvoja dogodkov še manjša.

To, ob upoštevanju balona, v katerem večina novinarjev živi, ni presenetljivo: družijo se s tistimi, o katerih pišejo in ne s tistimi, za katere naj bi pisali. Clay Shirky je v britanskem Guardianu opisal vihar, ki se je vzdignil nad Arthurja Brisbanea, predstavnika bralcev časopisa New York Times. Brisbane je namreč bralce prek bloga vprašal, če si želijo, da bi novinarji časopisa New York Times preverjali izjave pomembnežev in jih, ko gre za laž, tudi na to opozorili. Vprašanje pa je nadvse primerno tudi za slovenske medije, a ti po večini nimajo niti predstavnika bralcev, da bi se kaj takega sploh lahko vprašal.

Odgovori so bili za predstavnika bralcev, ki živi v balonu, nepričakovano burni in polni ogorčenja. Nekdo je odgovoril "Je to šala? TO JE VAŠE DELO."

Sam sem za vsebino pripravljen plačati. Vendar mora vsebina biti vsebina, ne reklama, ne piarovski zmazek in ne zapis očitnih dejstev brez dodane vrednosti. Sicer se počutim bedaka in prikrajšanega za delež oglaševalskega kolača, ki sem ga mediju omogočil pridobiti in živim bolje, če časopisa ne berem.

Članek je bil objavljen na spletni strani Dela.

Pomagajte mi poiskati vzorec:

4.11.2011

Davčna uprava prične z migracijo na nov informacijski sistem, in javnosti postane jasno, da ta ne deluje. Na davčnem uradu morajo ročno preverjati dogajanje. Na 24ur so posneli gospo Ado Klemenak, kako zelo neprepričljivo zagotovi, da vse deluje.

16.11.2011

Računsko sodišče ugotovi, da Služba vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko zaradi neustrezne izvedbe informacijskega sistema letno izgublja prek 300 milijonov evrov.

december 2011

Bilten javnih financ (XLS) za oktober in november 2011 vsebujeta po dva stolpca, od katerih je zaradi prehoda na nov informacijski sistem eden ocena. Skupni znesek prihodkov je pravi, ni pa povsem jasno od kje prihodki izhajajo.

december 2011

Ministrstvo za finance odproda dodatnih 900 milijonov zakladnih menic.

11.1.2012

Durs nima denarja in z izplačili več kot pol milijona evrov zamuja več kot 30 dni, zato se mora prijaviti v obvezni pobot.

Lahko opazite vzorec ali pa še naprej slepo verjamete, da nam boniteto nižajo izjave raznih upokojencev. Za začetek bi bilo za naše gospodarstvo zelo dobro, če bi v naši državi popravili kak informacijski sistem ali dva, ki upravlja z denarjem.

Stranke tekmujejo v besednih dvobojih in hitijo naštevat katere agencije vse bi ukinile, če bi prišle do oblasti. Poglejmo kako drage so agencije.

V spodnji tabeli so zapisane agencije Republike Slovenije, ki se napajajo iz državnega proračuna, in zneski v milijonih evrov. Zneski veljajo za 2010, razen kjer je zraven pripisana letnica. Kjer ni podatka, so bile agencije ustanovljene šele letos. Znesek pri javni agenciji za varnost prometa velja le za 4 mesece 2010, ker je bila agencija ustanovljena 2010. Na seznamu ni regionalnih razvojnih agencij.

Znesek, kolikor agencije porabijo skupaj, je 112,8 milijona evrov letno, oz. če vzamemo za enoto patrije, približno eno naročilo patrij. Prihraniti seveda ne bi mogli toliko, ker bi morali izvajanje določenih storitev prenesti na druge, kar pa ne bi nič zmanjšalo stroškov. Kljub vsemu je to, kot bomo videli, malenkost.

Stranke s takimi izjavami o ukinjanju agencij tekmujejo katera bo bolj neučinkovita. V kolikor bi želele biti učinkovite, bi se ozrle po Službi vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko (SVLR). Tam namreč skrbijo za dodeljevanje sredstev Evropske unije, pri katerih je Slovenija obupno, porazno, nesramno in groteskno zanič. Revizija računskega sodišča je razkrila, da je bilo samo letos zavrnjenih za prek 445 milijonov eurov. Podobno se je godilo pretekla leta, ko je znesek zavrnjenih zahtevkov prav tako presegel 300 milijonov evrov.

S takimi zneski bi (sicer si tega ne želim) glede na sedanjo obljubljeno ceno 1,2 milijarde v štirih letih plačali gradnjo TEŠ6! S takim zneskom bi lahko vsako leto (tudi tega nočem) plačali 3 naročila patrij! In kar je pri teh zavrnitvah najbolj žalostno, zavračamo denar, ki nam ga EU dodeli, SVLR pa ne premore dovolj sposobnosti, da bi ga znali obdržati. In ne, letošnje živahno podajanje funkcije državnega sekretarja na SVLR ni in ne more biti vzrok za tako neučinkovito delovanje, ki izvira že iz preteklih let.

Po objavi poročila mi je Delo.si postreglo še s člankom, imenovanim "Moč bukovih svinčnikov", ki se bere kot propaganda za Ministrstvo za finance, rekoč, da je dobro, da ministrstvo prestreže zahtevke, ki da se jih še enkrat preveri z izračuni na "bukove svinčnike". Da torej ministrstvo za finance ne uporablja računalniškega sistema za obdelavo proračuna in da je dobro, da letno izgubimo 300 milijonov sredstev.

In mediji kot najbolj spektakularno nepravilnost pri vodenju računov najdejo nakupovanje protokolarnih oblačil v Uradu predsednika za vsega skupaj 4 tisoč eurov.

Prosti podatki so pogosto opevani kot zelo uporabna reč, vendar je očitno, da marsikdo te uporabnosti ne prepozna. Pa poglejmo zakaj so podatki, ki so dostopni v tabelarični obliki, lahko uporabni.

Recimo, da si na primer želimo ogledat kak film na Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu. Izbire je preveč, zato je nujno narediti selekcijo. Kako to narediti? Ročni način bi bil, da z miško klikaš po seznamu, prebereš opise, morda pogledaš še video in si sproti ustvariš zaznamke. Če se ti da še malenkost bolj potrudit (ali če je opis premalo sporočilen), pogledaš še na IMDB za oceno. Na podlagi teh zaznamkov se potem odločiš za ožji izbor.

Malo manj ročni način je z uporabo računalniškega programa. Program festivala žal ni na voljo v tabelarični obliki, kar pomeni, da bo s pridobivanjem podatkov nekoliko več dela. Podatke je potrebno izvleči iz kode spletne strani.

Za programiranje bom uporabil prost programski jezik Python. Najprej preberimo kodo spletne strani. Da bo program "razumel" kodo, bomo uporabili dodatno knjižnico lxml. Sam sem uporabil Python 2.7 in lxml 2.3.

#!/usr/bin/python

# nalozimo knjiznico
import lxml.html

# naslov, kjer se nahaja program festivala
root = 'http://www.liffe.si/program/abc-seznam/'

# preberimo spletno stran
h = lxml.html.parse(root).getroot()
h.make_links_absolute(root)

Zdaj smo prebrali spletno stran. Ta se nahaja v spremenljivki h. Iz naložene spletne strani je zdaj potrebno dobiti zapise o posameznem filmu. Koda spletne strani ima obliko drevesa. S plezanjem po drevesni strukturi izberemo delčke strani, ki nas zanimajo. Če izberemo vse vrstice, bomo lahko prebrali vse filme.

# ... koda se nadaljuje od zgoraj

# zanimajo nas zapisi v tabeli filmov
# s spodnjim ukazom poiščemo vrstice (tr) znotraj tabele (table),
# ki se nahaja znotraj obrazca (form), katerega atribut "id" je "pluginAppForm"
trs = h.xpath('//form[@id="pluginAppForm"]//table/tr')

# seznam za shranjevanje zapisov
filmi = []

# sprehodimo se po vseh vrsticah
for tr in trs:
        # znotraj vrstice tr izberemo polja
        tds = tr.xpath('.//td')

        # iz vsakega polja poberemo besedilo
        teksti = []
        for c in tds:
                teksti = teksti + c.xpath('.//text()')

        # ker so v nekaterih vrsticah črte med črkami abecede,
        # je potrebno te vrstice ignorirati, kar naredimo tu
        if len(teksti) != 6:
                continue

        # izpisimo informacije, ki jih imamo sedaj
        print teksti

        # dodajmo informacije o filmu v seznam filmov
        filmi.append(teksti)

Datoteka: liffe1.py

Zdaj smo uspeli prebrati kar nekaj informacij o filmih, ki se bodo na festivalu predvajali. Slovenski naslov, naslov v izvirniku, država in leto, režiserja, jezik in kategorijo, v katero je na festivalu umeščen.

Ker bi želeli to prebrati kot preglednico, se nam splača to shraniti v zapis, ki ga bo prebavil Calc ali Excel. Najenostavnejši je CSV oz. z vejico ločena polja.

# informacije o filmih so shranjene v spremenljivki "filmi"

# nalozimo modul csv
import csv

# odprimo novo datoteko liffe22.csv, v katero bomo podatke shranili
wr = csv.writer(open('liffe22.csv','w'))

# vpisimo naslove stolpcev
wr.writerow(['Naslov', 'Originalni naslov', 'Drzava, Leto', 'Rezija', 'Jezik', 'Kategorija'])

# vsak film vpisemo v datoteko
for f in filmi:
        polja = []
        for p in f:
                polja.append(p.encode('utf-8'))
        wr.writerow(polja)

Datoteka: liffe2.py

Če sedaj datoteko liffe22.csv odpremo z Excelom oz. Calcom, bomo videli nekaj podobnega spodnji sliki:

Z uporabo preglednice lahko potem izvajamo bolj zanimive stvari, npr. filtriramo. Najprej uporabimo AutoFilter:

Če sedaj označimo, da želimo pregledati le perspektive, potem vidimo nekaj podobnega:

Če želimo pregledovati po letniku filma, pa naletimo na težavo, saj je leto združeno z državo. Zato moramo naš program malo popraviti:

...

if len(teksti) != 6:
        continue

# locimo drzavo in leto v dve polji
drzava_leto = teksti[2].rsplit(', ', 1)

# vkomponiramo novi polji
teksti = teksti[:2] + drzava_leto + teksti[3:]

# izpisimo informacije, ki jih imamo sedaj
print teksti

...

# vpisimo naslove stolpcev
wr.writerow(['Naslov', 'Originalni naslov', 'Drzava', 'Leto', 'Rezija', 'Jezik', 'Kategorija'])
...

Datoteka: liffe3.py

Skoraj perfektno, sedaj lahko filtriramo tudi po letu izida.

Sedaj imamo podatke v tabelarični obliki v zapisu, ki ga lahko uporabimo, da podatke obogatimo še s čim drugim... na primer s podatki, ki so v IMDB. IMDB ima v bazi povprečje ocen filma, ki so jih filmu prisodili uporabniki, kar je včasih kar dober indikator. Dodajmo še to:

# nalozimo knjiznice
import lxml.html
import json
import urllib

...

        # locimo drzavo in leto v dve polji
        drzava_leto = teksti[2].rsplit(', ', 1)

        # dodajmo še ocene in žanr iz IMDB
        # sestavimo url
        orig_naslov = urllib.quote(unicode(teksti[1]).encode('utf-8'))
        url = 'http://www.imdbapi.com/?t=%s&y=%s' % (orig_naslov, drzava_leto[1])

        # prenesimo url
        imdb_text = urllib.urlopen(url).read()

        # nalozimo zapis v program
        imdb = json.loads(imdb_text)

        # preberemo oceno
        imdb_ocena = imdb.get('Rating', '')
        imdb_zanr = imdb.get('Genre', '')

        # vkomponiramo nova polja
        teksti = teksti[:2] + drzava_leto + teksti[3:] + [imdb_ocena, imdb_zanr]

...

wr.writerow(['Naslov', 'Originalni naslov', 'Drzava', 'Leto', 'Rezija', 'Jezik', 'Kategorija', 'IMDB ocena', 'IMDB zanr'])

...

Datoteki: liffe4.py in liffe22.csv

Tako dobljeno CSV datoteko zdaj ponovno odpremo s Calcom oz. Excelom, ponovno uporabimo AutoFilter in podatke posortiramo padajoče po IMDB oceni (Data -> Sort). Tako dobimo dobro informacijo če je določen film vreden ogleda ali vsi pred njim bežijo.

Seveda teh ocen ni nujno upoštevat. Liffe je super priložnost, da si človek ogleda kak tretji film, ki ga brez festivala sploh ne bi opazil.