Lotus Notes
pod kategorijami: slovenija drzava software lotus ibm

Če ste se kdaj pogovarjali o programski opremi s kom, ki je zaposlen v državni upravi, zna biti, da je jamral nad Lotus Notes. Lotus Notes, ki se danes pravzaprav imenuje IBM Notes, je v prvi vrsti ogrodje za izdelavo aplikacij, pride pa z že narejeno aplikacijo, z e-poštnim odjemalcem.

Treba je priznat, ta e-poštni odjemalec ima svoje hibe. Uporabniški vmesnik je štorast in od uporabnika zahteva veliko preveč zamudnega klikanja po ikonah in menijih, da bi ga lahko sprejel za svojega. To niti ne bi bilo tako problematično, če bi si lahko nastavil bližnjice za dostop do operacij, npr. do arhiviranja, ki je zakopan tri nivoje globoko v meniju.

Hibam navkljub je Notes zanimiva platforma. Znotraj posamezne Notes baze so podatkovna baza, programska koda aplikacije in varnostni model. Podatkovna baza je dokumentna, brez sheme, podobno kot MongoDB ali še bolje CouchDB, ker Notes tako kot CouchDB podpira tudi replikacijo, konflikti med različnimi verzijami dokumentov pa se enako rešujejo z logiko znotraj aplikacije. Poleg podatkov je v posamezni kopiji, tudi replicirani, še aplikacija (logika) ter kontrola dostopov. Vse to je zapakirano v .nsf datoteko.

Ena večjih težav pri Notes je, da nima mehanizma, s katerim bi bila aplikacija obveščena o spremembi dokumenta oz. o prejeti novi različici dokumenta, ki je bila spremenjena v drugi kopiji podatkov. To se rešuje z agenti, programi, ki se lahko poganjajo periodično ali na ročno zahtevo. Ker se poganjajo periodično, to pomeni, da je uporabniška izkušnja aplikacije neprijetna, ker se nekatere spremembe opazijo šele po naslednjem zagonu agenta. Ker se agent poganja periodično in ker se lahko zapelje čez celotno bazo, to ob večji bazi lahko traja kar nekaj časa, odvisno pa je seveda tudi od opravila, ki ga agent izvaja.

Ker je Notes ogrodje oz. framework, namenjen poslovni rabi, je za rabo na voljo kar nekaj različnih načinov za uporabo ogrodja: od posebnega formula jezika, C in C++ APIja, Windows COM vmesnika do XPages v Javi in JavaScriptu. Sam sem bil zainteresiran branje podatkov iz Notes, da bi jih lahko potem obdeloval zunaj Notesovega okolja, z drugimi orodji.

Za kratek ilustrativen primer bom pokazal, kako programsko prešteti e-pošto v mapi Prejeto. Za to bom uporabil Python, ki se z Notes pogovarja preko COM vmesnika.

Da lahko Python dostopa do COM vmesnika je potrebna namestitev 32 bitnega Pythona in razširitve za Python za Windows, pywin32.

Tako izgleda skripta prestej_posto.py, ki izpiše število sporočil, ki jih ima uporabnik v mapi Prejeto. Da deluje, je potrebno nastaviti geslo in pot do baze, v kateri Notes hrani e-pošto.

# coding: utf-8
from win32com.client import Dispatch

GESLO = 'geslo'
BAZA = r'C:\Program Files (x86)\IBM\Lotus\Notes\Data\mail\email_database.nsf'

# odpri Notes okolje
session = Dispatch('Lotus.NotesSession')
session.Initialize(GESLO)

# odpri bazo
db = session.GetDatabase("", BAZA)
view = db.GetView('$Inbox')

# prestej dokumente
count = 0
doc = view.GetFirstDocument()
while doc is not None:
    count += 1
    doc = view.GetNextDocument(doc)

print u'Število sporočil v Prejeto:', count

Število vseh sporočil v mapi, ne zgolj neprebranih, je ena od stvari, ki jih v Notes pogrešam. Pravilno delovanje skripte pa lahko preverite tako, da odpreste mapo Prejeto, označite vsa sporočila s Ctrl-A, ob tem pa bo Notes ob dnu izpisal število označenih dokumentov, ki se mora ujemati z izpisom skripte.

To je le ena zelo preprosta skripta. Za kake kompleksnejše operacije je potrebno prebrati nekaj dokumentacije. Za dokumentacijo je koristen OLE/COM Viewer (oleview.exe), ki pride poleg Visual Studia, in pa "C API reference", ki je dostopen na IBMovi strani, seveda - kot nsf datoteka. Posebej uporabna je funkcija za iskanje po vsebini, FTSearch.

S tem se da prebirati polja iz dokumentov, shranjevati priponke, pošiljati pošto, ipd. Možno je seveda tudi pisati v Lotus Notes bazo, če imate ustrezne pravice, ampak temu se sam izogibam, ker nisem najbolje seznanjen z delovanjem aplikacij, tako da ne bi želel, da pride do situacije, kjer bi v bazi nastal dokument, ki ga aplikacija ne bi znala pravilno upoštevati. Ker je Notes ogrodje, namenjeno izgradnji aplikacij po naročilu, ima zelo obsežen in detajln programski vmesnik. Zato je zelo lahko pridobiti informacije iz Notes brez večjega tveganja, da bi pri tem kaj polomil.

~~

Še dva kratka članka v angleščini, namenjena uvodu v delo z Lotus Notes in Pythonom

Ponovna raba informacij javnega značaja po Evropi
pod kategorijami: slovenija internet opendata drzava

Konec junija oz. začetek julija sem se kot predstavnik KPK v okviru sodelovanja z Ministrstvom za notranje zadeve udeležil konference na temo ponovne rabe informacij javnega značaja. Share PSI 2.0 je partnerska mreža znotraj 25 držav, tokratna konferenca pa je potekala v Grčiji, na otoku Samos, in obravnavala ponovno rabo informacij znotraj javnega sektorja. S predstavnico MNZ sva predstavljala Supervizor.

Predavanje o Supervizorju je bilo lepo sprejeto in Supervizor je požel kar nekaj zanimanja, tudi izvedbeno tehničnega - eno konkretno vprašanje se je npr. nanašalo na to, če se podatki v Supervizorju posodabljajo. (Se, dnevno.)

No, čeprav ima javni nastop vedno svoj čar, so še bolj zanimive predstavitve projektov, na katerih so delali drugi. Če bi predstavitve razdelil v tri kategorije, bi bila prva vse okrog RDF. RDF je zbirka zelo kompleksnih standardov, ki zahtevajo precej teoretičnega predznanja, da koncepte posameznik sploh zaobjame. EU očitno namenja znatne zneske za raziskave na tem področju.

Druga kategorija predstavlja bolj teoretično naravnane projekte, npr. modeliranje procesov in preizkušanje ukrepov na modelih. To je nekaj, kar si zelo težko predstavljam, da bi v Sloveniji dobro delovalo v praksi. Modeliranje ukrepov je koristno orodje, s katerim lahko že pred uvedbo napovemo posledice. To brez dvoma počne npr. UMAR, v splošnem pa se mi zdi, da v Sloveniji podcenjujemo pomen takih orodij ter preveč poveličujemo politične odločitve.

Tretja kategorija mi je najbolj zanimiva in obsega praktične rešitve, ki že lahko nekaj pokažejo. Spodaj sledi nekaj teh primerov, ki so se mi zdeli zanimivi in morda koristni tudi za prenos ideje v Slovenijo.

Javni potniški promet

Taka je npr. ponovna raba informacij o mestnem prometu v Španskem mestu Gijon (Pozor: navigacija po predstavitvi deluje s tipko desno in včasih tudi navzdol). Predstavitev je bila zanimiva, ker so imeli v Gijonu sila podobno situacijo kot je v Ljubljani še vedno, le da so španci aktivno pristopili k ponovni rabi. Ko so španski odprtopodatkovni navdušenci in mestne oblasti sedli skupaj, so uvideli, da ni omejitev, da ne bi podatkov naredili dostopnih javno. Posledično so aplikacije razvile tudi tretje osebe, npr. posamezni razvijalci in pa podjetja. Zanimivo je, da v predstavitvi kot primer izpostavlja tudi aplikacijo, ki teče na tabličnem računalniku, ki je pritrjen na steno lokala, kjer lahko gosti vidijo čase prihoda avtobusov - podobno (potencialno) rabo sem namreč že sam izpostavil že septembra 2011 v predstavitvi na temo odprtih podatkov.

A ponovna raba se ne ustavi tu, večje LCD zaslone z informacijami o voznih redih so španci namestili tudi v bolnišnice in na fakultete, tako da pacientom in študentom ni potrebno stati na soncu in dežju - če tega seveda ne želijo.

V Ljubljani se je situacija razvila tako, da sem šel aprila 2012 na obisk na LPP k gospodu Joštu Šmajdku, ki je pojasnil, da LPP vozne rede smatra kot poslovno skrivnost. Zaradi performančno zanič rešitve ter želje, da nadzorujejo pretok informacij, pa programskega vmesnika ne objavljajo javno. Kljub temu so na voljo aplikacije za mobilne telefone za LPP, na primer Trola, LPP Info in LPPBus.

Ko je znanec pred kakšnim letom od LPP zahteval informacije o postajališčih, jih je dobil šele po pritožbi na urad Informacijskega pooblaščenca, ter še takrat natisnjene, v papirnati obliki. Če bi bil sam direktor LPP, bi mi vsekakor bilo v interesu, da imajo potencialni potniki na voljo čim boljše informacije o prihodih avtobusov, zato se mi zdi skrivanje informacij o postajališčih in voznih redih nerazumno, ker LPP s tem zavira in omejuje ponovno rabo.

Odprti podatki pri Amsterdamskih gasilcih

Bart van Leeuwen (@semanticfire) je profesionalni gasilec in razvijalec. Gasilci se za razliko od večine zelo dobro zavedajo pomembnosti upoštevanja tveganj, Bart pa to poskuša peljati še korak dlje.

Imel je zelo privlačno predstavitev, v kateri je predstavil kako so z uporabo odprtih podatkov znižali stroške in zmanjšali tveganja. Zgolj za licenčne zemljevide Amsterdama so letno namenjali 600 tisoč evrov. Z informatizacijo in avtomatizacijo povezovanja zemljevida, podatkov o lokaciji, o tipu zgradbe, o rabi zgradbe in o požarni ogroženosti okolice lahko gasilci bolje precenijo situacijo ter gredo v akcijo bolje pripravljeni, z manj neznankami in manj tveganja.

Njegov pristop mi je všeč, ker je proaktiven in preventiven. Gasilci bojo vedno potrebni, odločitve, ki jih sprejemajo, pa nosijo zelo velika tveganja. Ker so tveganja velika, na intervenciji ni dosti prostora za površnost, zato je predhodna pripravljenost ekipe toliko bolj pomemben faktor. K temu pa seveda sodijo tudi kvalitetno ovrednotene informacije, ki so podlaga za odločanje.

Informacijska podpora slovenskim gasilcem

Poleg Supervizorja se je na Share-PSI predstavljal še en slovenski projekt, in sicer projekt Laboratorija za telekomunikacije Fakultete za elektrotehniko 6inAction. Gre za sistem, ki omogoča boljšo komunikacijo reševalnih enot na terenu, bodisi z nadzornim centrom bodisi med sabo, za to pa uporablja vse kar lahko, od namenskega omrežja za reševalne službe tetra, ki ima majhno prepustnost, do komercialnega mobilnega omrežja, ki omogoča tudi prenos videa.

Morda bi kdo oporekal rabi mobilnega omrežja za namene reševalnih služb, a se izkaže, da so v več kot 99% primerov komercialno dostopna mobilna omrežja enako ali bolje preizkušena, imajo enako ali boljšo pokritost in se hitreje razvijajo od specialnih omrežij, kakršno je npr. tetra. Ob ustrezni nastavitvi na nivoju operaterja mobilna omrežja omogočajo tudi zagotavljanje kvalitete storitev, tako da imajo podatki reševalne službe prioriteto pred ostalimi, s tem pa odpade tudi pomislek o zasičenju omrežja.

Prvič so slovenski gasilci sistem menda uporabili letos na mednarodni intervenciji ob poplavah v BiH in v Srbiji, kjer naj bi se sistem dobro obnesel.

Italjansko črpanje Evropskih sredstev

Črpanja sredstev iz kohezijskih skladov EU, ki zaradi nepravilnosti v Sloveniji predstavljajo pereč problem (ravno danes prihaja nova serija klofut iz EU), so se v Italiji lotili z odprtostjo. OpenCoesione je portal (v italjanščini), na katerem lahko vsakdo pregleda stanje posameznega projekta, ki prejema sredstva iz kohezijskega sklada EU. Na voljo so informacije o temi projekta, o regiji, kjer se projekt izvaja, o ciljih projekta ter o višini dodeljenih in že izplačanih sredstev.

Po navedbah predavatelja projekt bdi nad 75 miljardami investicij, s pomočjo projekta pa so uspeli razkriti tudi "zombi" projekte, ki so na papirju videti super, v realnosti pa se projekt ne izvaja. Ne dvomim, da se taki projekti najdejo tudi v Sloveniji.

Podoben ukrep bi sam predlagal tudi slovenskim ministrstvom, a me je hkrati strah, ker bi zelo verjetno projekt dali v izvedbo večjemu IT podjetju, ki bi ga predimenzioniral ter si vzel celo leto za izvedbo. Na izvedbenem nivoju smo v Sloveniji zelo šibki, o tem več nekoč drugič.

Kvalitetna storitev javne uprave po Norveško

Predstavnika Norveške agencije za javno upravo in eupravo sta natresla nekaj zanimivih statistik. Z anketo so izvedeli, da se kar 72% javnih organov zaveda, da imajo drugi organi podatke, ki bi jim pri delu koristili, ter da se jih kar 55% zaveda, da držijo podatke, ki bi koristili drugim organom.

To so veliki deleži, problem, ki pri tem nastopi, pa je deljenje podatkov. Poleg tehničnih detajlov - v kakšnem zapisu se bodo podatki izmenjevali - so tu še pravna vprašanja - katere podatke se sme deliti ter s kom.

V ta namen so za označevanje politike deljenja podatkovnih zbirk dorekli sistem semaforja, kjer so z rdečo označene tiste podatkovne zbirke, ki se delijo zgolj z uporabnikom, ki se ga podatki tičejo, z rumeno tiste, ki se delijo omejeno, z zeleno pa tiste podatkovne zbirke, ki so široko dostopne. S takim poenostavljenim sistemom potencialni uporabnik hitro dobi osnovno informacijo o dostopnosti podatkov.

En bolj znanih norveških uspehov na področju odprtih podatkov je vremenski portal yr.no, kjer so z odpiranjem odkrili zelo stare napake v računskih modelih, ki se uporabljajo za napovedovanje vremena.

Naslednji zelo všečen koncept, ki ga uvajajo norvežani, je enoten centralni prijavni sistem ter register za kontaktne informacije državljanov. Enoten prijavni sistem menda omogoča prihranke in večjo učinkovitost javne uprave.

Ideja o enotnem registru kontaktov mi je všeč, ker pričakujem, da bomo v naslednjih nekaj letih v Sloveniji kvaliteto javne uprave dvignili na nivo, da bi javni uslužbenec poklical državljana, ko bi naletel na situacijo, da bi potreboval dodatno informacijo in ne obratno, da mora državljan preverjati kaj se z njegovo zadevo dogaja.

~~

Skupen strokovni izkupiček konference je bil presenetljivo dober. Čeprav je večina zadev predstavljala take in drugačne EU ter državne projekte, so med njimi tudi nekateri res dobro izvedeni, od katerih se je bilo vredno in možno marsičesa naučiti.

Nesposobna mestna občina in Koalicija za trajnostno prometno politiko
pod kategorijami: slovenija kolesarstvo ljubljana

Projekt ureditve Dunajske ceste se prestavlja na naslednje leto. Tako se bomo kolesarji še eno sezono metali pod kolesa na Dunajsko.

V knjižnici Bežigrad je bil v torek javni posvet na temo projekta ureditve Dunajske ceste. Nisem ujel celega posveta, a ambient je bil grozen in pozornemu opazovalcu je razgalil tipično komunikacijsko situacijo v Sloveniji, ko se dve ali več strani pogovarjajo in govorijo drug mimo drugega.

Projekt širitve Dunajske je bil medijsko zanimiv, ker naj bi predstavljal odstopanje od sprejete prometne politike mestne občine, ki je v sprejete načrte zapisala, da si želi zvišati delež kolesarjev in uporabnikov potniškega prometa. Sam pravim "naj bi", ker nikjer ni najti predloga okoljskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) za ureditev Dunajske. Glede na trenutno ureditev se situacija za kolesarje skoraj ne more poslabšati, tako da bi bil sam zelo vesel ureditve.

Mediji so tako ustvarili potrebo po dodatnih informacijah, občina pa tej potrebi ne sledi. Kaj se zgodi? Na posvetu so gospodje z mestne uprave skušali na suho pojasnjevati in odgovarjati, da bo nova ureditev boljša. A brez konkretnih predlogov, npr. variant izvedbe A, B in C je celoten posvet izpadel kot prepiranje o vsebini črnega žaklja. Seveda potem ni nobeno presenečenje, da se neobveščeni, informacijsko shirani občani množično uprejo.

Organizator posveta, Koalicija za trajnostno prometno politiko, pa je tudi izbral idealen čas v dnevu - ob 12. uri, ko so vsi, ki bi jih posvet zanimal, v službi. Očitek za izbiro te ure pa je letel na občino, na katero so stanovalci že bili jezni, ker jih ni sposobna ustrezno obveščati.

Če bi na MOL res želeli, da se Dunajska uredi, bi morali javno objaviti bistveno več informacij:

  1. Ta moment sploh ni mogoč pregled OPPN prek lokacije, npr. klika na zemljevid ali prek filtriranja po ulicah ali vsaj po četrtnih skupnostih.
  2. OPPN gre v javno objavo šele ko pride v fazo javne razgrnitve, takrat pa (predvidevam) se vidi le rezultat. Verjetno ni dobrega razloga, da ne bi javno objavili celotnega postopka. No, razen če si župan gradi tajen podzemni tunel za pobeg ...
  3. Javni posveti, kakršen je bil v knjižnici Bežigrad, morajo biti opremljeni z grafičnimi prikazi. Tloris in, če je možno, 3D, minimalno vsaj za trenutno stanje. Precej lažje bi se razvila vsebinska debata. Za to bi lahko poskrbel tudi organizator, namesto tega pa so se dialogi vrteli ob tem, da so sogovorniki zgolj z besedami prišli na isto lokacijo. Najbolje pa bi seveda bilo, če bi tovrsten prikaz nudila že občina kar na spletu, kjer bi lahko občani videli tudi že vložene pripombe.

Zato ni nič čudnega, da se na MOLu kujajo, da jih občani ne razumejo, občani pa obratno, da jim MOL ne prisluhne. Pričakovano, če pa so tako nespretni v kvalitetni komunikaciji. Tako organizator, kot mestna občina.

Obstaja posnetek posveta in če bi organizator in MOL ne bila nesposobna, bi ga preučila ter se učila na lastnih napakah.

Morilci na Ljubljanski mestni upravi
pod kategorijami: slovenija kolesarstvo ljubljana

Ta vikend je kolesarski festival. Mestna občina se rada podpiše pod marsikaj, da izgleda, da se trudi za kolesarje. Ker ni tako, sem dolžan objaviti spodnji dopis, ki ga je Oddelek za gospodarske dejavnosti in promet MU MOL prejel septembra 2013. Po preteklega tričetrt leta se še vedno nič ni spremenilo, niti ni na dopis ni bilo odgovora. Ker sem prepričan, da občina ne bi smela žrtvovati življenj, preden se prometna ureditev zgledneje uredi, kakor se je to zgodilo na Slovenčevi, si preberite kako neodzivna je mestna uprava za utemeljene predloge izboljšanja kolesarskih stez.


Spoštovani,

Kolesarske površine v Ljubljani niso optimalne, a kljub temu omogočajo, da je možno razmeroma udobno priti v katerikoli predel mesta. Občasno pa izkušnjo zmotijo posamezne kritične točke. Ena od takih kritičnih točk se nahaja na kolesarski stezi poleg prehoda za pešce čez Dunajsko cesto pri križišču s Kržičevo.

Situacija

Kolesarska steza je tu vodena vzporedno z Dunajsko in najprej prečka Kržičevo, tam pa je zarisana po površini za pešce, kjer zavije levo in spremeni smer pravokotno na Dunajsko. Dalje je izvedena s spustom na nivo vozišča poleg prehoda za pešce, pod pravim kotom na Dunajsko,tu pa zavije ostro desno in je spet vzporedna z Dunajsko. Naprej prečka uvoz do kompleksa Bežigrajski dvor in se dvigne nazaj na pločnik.

Slika prikazuje pot kolesarja ob Dunajski cesti v smeri od centra, stanje danes (zaslonski posnetek Servisa pobude meščanov z ročno označeno potjo)

Utemeljitev neustreznosti trenutne ureditve

Trenutna ureditev kolesarske steze je neustrezna zaradi več faktorjev:

  1. Gostota kolesarskega prometa. Kolesarska steza ob Dunajski je ena ključnih kolesarskih stez v Ljubljani, kjer se s kolesom letno opravi od 500 do 575 tisoč poti (v povprečju od 1300 do 1500 poti na dan) [1].
  2. Gostota motoriziranega prometa na Dunajski cesti. Dunajska cesta je imela leta 2005 povprečno letno dnevno obremenitev 53000 vozil [2], od takrat pa je promet verjetno še dodatno narasel. Pri trenutni izvedbi pride kolesar v neposredno bližino vozišča motoriziranega prometa.
  3. Vpadni kot in polmer krožnega loka ovinka. Kolesarji po kolesarski stezi pripeljejo pravokotno na Dunajsko cesto, polmer krožnega loka ovinka pa je bistveno manjši od minimalnega krožnega loka kolesarskih stez, ki znaša R=5,0m. Polmeri, manjši od 5,0m, predstavljajo tveganje za kolesarje, saj je potrebno hitrost zmanjšati pod 12 km/h, s tem pa se tudi bistveno zmanjša stabilnost kolesarja [3].
  4. Kolesarska steza je vodena ob robu voznega pasu za motoriziran promet, kjer se pogosto nabira pesek in drug drobir, kar predstavlja še dodatno nevarnost za zdrs kolesarja.
  5. Kolesarska steza je vodena neposredno poleg prehoda za pešce, zaradi česar se ob in na kolesarski površini pogosto nahajajo pešci in mirujoči kolesarji, ki čakajo na prečkanje Dunajske ceste, ter tako zapirajo kolesarjem pot.

Predlog spremembe

Predlagam, da se kolesarsko stezo spelje bolj direktno preko uvoza na dvorišče kompleksa Bežigrajski dvor. Različica A je izvedba z dvigom uvoza na nivo pločnika, različica B pa s spustom kolesarske steze na nivo uvoza in z dvigom nazaj. V obeh primerih to predstavlja bistveno izboljšanje varnosti od sedanje izvedbe.

Slika prikazuje pot kolesarja ob Dunajski cesti v smeri od centra, predlog spremembe je označen z zeleno(zaslonski posnetek Servisa pobude meščanov z ročno označeno potjo)

Za predlagano rešitev ni ovir:

  • Dostop na dvorišče prek uvoza je omejen in zahteva odklep. Uvoz zato ni v redni rabi in gost kolesarski promet ne bo predstavljal dodatnega tveganja.
  • Zemljišče je klasificirano kot cesta.
  • Zemljišče je v upravljanju Mestne občine Ljubljana.
  • Za različico A bi potrebovali mehanizacijo za polaganje asfalta in večjo količino asfalta (groba ocena 1m3).
  • Za različico B bi zadostovalo ročno polaganje spustne in dvižne klančine, prav tako bi bilo potrebno bistveno manj materiala.

Upam, da se zavedate neprimernosti trenutne izvedbe in da boste v najkrajšem času odpravili nevarno točko ter odprave ne boste odložili v projekt ureditve rumenih pasov. Odlašanje z odpravo vsakodnevno ogroža prek tisoč kolesarjev in ob dani gostoti kolesarjev me preseneča, da se še ni pripetilo kaj hujšega.

Če oziroma ko - ob taki izvedbi in gostoti prometa gre namreč le za vprašanje časa - se bo pripetilo kaj hujšega, pa bo ta dopis služil kot dokazno gradivo, da ste bili o nevarnosti točke pred tem že obveščeni in da kljub enostavnosti odprave tega niste storili.

S spoštovanjem.


Viri:

Prikritega oglaševanja brez možnosti prekinitve naročnine res ne bomo pogrešali
pod kategorijami: slovenija mediji internet

Styria Media Group AG, lastnik Žurnala, se je odločil, da brezplačnik zaradi izgub ukine. Društvo novinarjev Slovenije je mnenja, da je to katastrofa za celoten javni prostor. Pravijo:

Zaprtje vsakega medija, ki je prispeval k novinarsko profesionalnemu in verodostojnemu obveščanju javnosti in je pomenil dodatno ponudbo na trgu, je zelo slaba novica za medijski prostor in novinarstvo.

Trditev, da je bil Žurnal novinarsko profesionalen in verodostojen medij, ne bi mogla biti dlje od resnice. Ob tem ne mislim novinarjev, ki so medij ustvarjali, ampak medij kot celoto, še posebej to velja za tiskano izdajo ob vikendih.

Poglejmo zakaj Žurnala, ki je bil pravzaprav svitek pisanih oglasov, prikritih oglasov in nekaj besedila, ne moremo primerjati z Dnevnikom ali Delom. Na spodaj prikazani strani je oglas. Ga vidite? Če ga ne, lahko na sliko kliknete, da se prikaže namig.

Opa, kar dva oglasa sta! To je 25. stran Žurnala, izdanega na soboto, 9. marca 2013. Na njej so tri besedila, ki oblikovno ustrezajo člankom, dva od teh pa sta oglasa. Poskusimo še enkrat, tokrat z 31. stranjo iste izdaje Žurnala. Prepoznate oglas? Klik, če ne.

To žal nista osamljena primera v tej isti izdaji Žurnala, celotna "oglasna priloga" je nabor oglasov in vsakemu oglasu pripadajočega članka, tega pa si sam ne znam razlagati drugače, kot da gre za prikrito oglaševanje.

Posebej škodljivo je, da gre pogosto za z "zdravim" življenjem povezane oglase, pri čemer niti znanost ne ve kaj točno pomeni "živeti zdravo", saj je v času življenja posameznika enostavno preveč dejavnikov, da bi jih lahko dobro razumeli. Sobotni Žurnal so na območju večjih mest dostavljali tudi v nabiralnike, temu pa se tudi ni bilo moč izogniti, saj je Žurnal veljal za medij in ne za reklamni letak. Gre za izkoriščanje enake pravne luknje, kot so jo izkoriščali zloglasni predvolilni brezplačniki.

Posledica tega je bila, da so stare gospe veselo in nekritično prebirale Žurnal, na avtobusu pa si lahko slišal kaj vse bi morale kupiti, da bi bolj zdravo živele.

Prikrito oglaševanje je tudi zakonsko prepovedano po 47. členu Zakona o medijih. Za prikrito oglaševanje velja tudi domneva, da je narejeno z namenom, torej, da ni možno, da bi urednik naključno odobril članek, ki omenja Nodol, seveda poleg oglasa za Nodol.

Za nadzor nad mediji oziroma nad prikritim oglaševanjem je pristojen Inšpektorat RS za kulturo in medije. Škoda je videti, da je to zgolj še eno področje, na katerem se nadzor ne izvaja. Z zavajanjem s strani medijev se namreč dela škoda celotni družbi, pri Žurnalu pa pri sobotnih izdajah ni bilo niti privolitve k ogledu oglasov, kakšrno uporabnik naredi npr. pri obisku spletne strani, saj je Žurnal prispel v nabiralnik, želeli ali ne. Ravno zaradi te nezmožnosti odpovedi "naročnine" je predstavljal še toliko večji poseg v delovanje družbe.

Da Žurnal ne bo več strašil in zavajal po nabiralnikih, je nekaj, kar kar me zares veseli. Društvo novinarjev Slovenije se bo moralo zamisliti, če z označevanjem Žurnala kot kredibilnega medija ne škodijo svoji kredibilnosti. Novinarjem, ki so ostali brez dela, pa želim, da bi iz vsega potegnili čim več lekcij, da bi se iz njih naučili, česa v bodoče ne smejo ponoviti, ter predvsem da ne bi obupali.

Sam pa si bom danes še zadnjič postregel z Žurnalom tako, kot ga imam najraje. Na žaru.


Kako poštena je izvedba volitev v Državni zbor v Sloveniji
pod kategorijami: slovenija politika internet

Že pred časom sem na internetu videl opis metode za zaznavo volilne prevare. Metoda je precej enostavna, gre za vizualizacijo volilnega izida zmagovalca v dveh dimenzijah. Prva dimenzija predstavlja udeležbo (vodoravna os), druga pa delež volilcev (navpična os), ki so glasovali za zmagovalca.

Tovrstno vizualizacijo, ki so jo avtorji poimenovali prstni odtis volitev, lahko vidite spodaj, kjer so razvidni tudi nekateri izidi volitev po državah. Primeri prevar so obkroženi z rdečim krožcem.

Ko sem na strani Državne volilne komisije opazil, da so za volitve v Državni zbor za leto 2011 na voljo tudi podatki po posameznih voliščih in ne zgolj po volilnih okrajih oziroma enotah, sem se zavedel, da lahko vajo ponovim na slovenskih podatkih.

Ideja te metode zaznave volilne goljufije je v tem, da je volitve najlažje ponarediti tako, da na nekaj voliščih zmagovalna stranka dobi 100 odstotkov oddanih glasov, običajno pa je na teh voliščih tudi udeležba 100 odstotna. Goljuf postopek ponavlja, dokler odstotek ne ustreza željenemu. Na vizualizaciji se taka goljufija pokaže kot dodatna zgostitev v desnem zgornjem kotu.

Z nekaj vrtenja podatkov in predvsem iskanja pravih parametrov za izris grafa so se začele prikazovati pravilne vizualizacije. Ker je PS in SDS le 5 odstotkov razlike in ker sta v tem mandatu Državnega zbora pravzaprav obe stranki sestavljali vlado, lahko vidimo kako se stranki primerjata.

Veseli me, da ni nekih anomalij v desnem zgornjem kotu.

Bolj zanimivo je videti, da so neveljavne glasovnice z 19 tisoč glasovi tudi vidno "premagale" nekoč mogočno LDS, ki je dobila 16 tisoč glasov.

Spodnji graf predstavlja zbirni delež glasov za stranko po udeležbi glede na volišče. Če bi prihajalo do anomalij v desnem zgornjem kotu, bi na grafu to videli kot ponovno vzpenjanje tik pred 100 odstotno udeležbo.

Glede na te podatke ni videti nekih znakov goljufij glede predčasnih volitev v Državni zbor leta 2011.

Nekje imam v spominu, da je Državna volilna komisija že pred leti zaznala nekatera manjša volišča, ki so imela tudi večkrat zaporedno 100 odstotno udeležbo, a ne najdem potrditve. Če prav razumem, je to eden od razlogov, da zadnja leta v volilni komisiji sedi tudi član, ki ni vezan na lokalno okolje.

Papirnate volitve zaenkrat delujejo. Politiki vas bodo prepričevali, da potrebujemo elektronske in spletne volitve, a te je precej lažje ponarediti. Najprej se na tehnologijo spozna precej manj ljudi, poleg tega je vprašanje še zaupanja - pri papirnatih volitvah kot volivec zaupaš volilni komisiji, torej trem fizičnim osebam, pri elektronskih ali spletnih volitvah pa je potrebno zaupati centraliziranemu, od volivcev odtujenemu sistemu, ki ga večina ne razume in ga zaradi tega tudi ne more preveriti.

Če politiki še vedno želijo povečati udeležbo volivcev na volitvah, naj najprej prečistijo svoje vrste.


Viri:

Podatki o izidu volitev v Državni zbor leta 2011 po posameznih voliščih, DVK (Lokalna kopija).

Znanstveni članek o metodi.

Debata o metodi, Reddit.com.

O glasniku digitalnih tehnologij
pod kategorijami: slovenija politika internet

Domen Savič je na Twittru pred kratkim svoje sledilce vprašal kdo je aktualni glasnik digitalnih tehnologij. Glede tega dolgujem še pojasnilo o tem kaj se je takrat pravzaprav zgodilo.

Po mojem odprtem pismu Vuku Ćosiću je ministrstvo postopek imenovanja ustavilo. Od ministrstva, ki se na polemiko javno ni odzivalo, sem po ZDIJZ zahteval še spremno dokumentacijo k imenovanju. Mojemu zahtevku so ugodili le delno, in sicer brez dokumentov, ki predstavljajo osebne podatke, pri tem pa gre predvsem za življenjepisa obeh kandidatov. Posredovali so mi štiri dokumente, kar je bilo po mojem mnenju od ministrstva nekoliko skromno, predvsem ker iz posredovanih dokumentov nisem uspel razbrati razlogov.

Na odločbo sem se želel pritožiti, pri čemer pa sem se na grši način naučil, da je rok za pritožbo 15 koledarskih (in ne delovnih) dni. Moja pritožba je bila zato na prvi stopnji zavrnjena, dlje pa nisem vztrajal.

Kot že rečeno, ministrstvo je postopek imenovanja ustavilo, tako da je glasnik digitalnih tehnologij ostal Aleš Špetič. V vsebinsko presojo dela glasnika se ne bom spuščal, ker me je zmotil predvsem način kadrovanja, kjer je izgledalo, da gre za strankarsko imenovanje.

Z Vukom Ćosićem sva se pred par tedni dobila na kavi. Bil je seveda nekoliko užaljen, ga popolnoma razumem, sploh če sklepa po logiki, "Zakaj se bistveno bolj vplivne službe podeljujejo strankarsko, pa se neplačana ne bi smela?" Ne dvomim v njegove strokovne reference, res pa je, da nikoli ne vem, v kateri vlogi naj ga upoštevam - kot digitalnega stratega stranke, kot "vstajnika" ali kaj tretjega. V kombinaciji s tem, da ga imenuje minister iz stranke, s katero poslovno sodeluje, pa to že preseže mejo tiste osnove higiene.

Zaradi v Sloveniji tako pogostega videza političnega kadrovanja državljani ne moremo imeti zaupanja v institucije. Zadnja taka primera, za mene še toliko bolj boleča, ker se lahko do njiju le omejeno javno opredeljujem, sta netransparentna izbira vodstva KPK, ki spet daje videz strankarskega kadrovanja, ter zaposlitev Roka Praprotnika na NLB.

12 vprašanj o 3 milijardah evrov, ki si jih novinarji nikoli ne postavijo
pod kategorijami: slovenija internet mediji

(Prvotno objavljeno na Facebooku.)

Glej, Nina.

Vsakič, ko vidim na Delu novico o evropskih sredstvih, se moram zelo močno brzdat, da ne napišem česa, kar bi morda kdo smatral kot nesramno. Da bomo držali debato čim bolj konkretno, danes govorim o tem članku - http://www.delo.si/mnenja/komentarji/sluzba-za-pospeske.html

Naslov je "Služba za pospeške", podnaslov "Vlada je končno priznala, da je s črpanjem evropskega denarja nekaj hudo narobe." Prvi problem - naslov ne odraža vsebine. Dalje avtorica porabi tri odstavke, da pove nekaj dejstev, ki bi v članku tujega porekla zasedala en odstavek.

Četrti odstavek je grozen na več načinov. Od nepotrebnih stavkov, katerih sporočilnost ni jasna (Samo da spet ne bo dobro plačana služba za »naš« kader.), do tega, da avtorica postavi tezo, da bi k učinkovitosti opravljanja funkcije bistveno doprineslo, če bi ta servis vodil minister z listnico, pri čemer ni nobene argumentacije te trditve. Najhujša pa je mistifikacija pridobivanja evropskih sredstev, kjer to opravilo označi z nesramnostjo, ki je zelo človeška lastnost, čeprav gre pri tem za zelo eksakten in predvsem operativen problem.

V petem odstavku hkrati postavi trditev in jo zanika - potrebo po pospeških potrjuje dokument, katerega je ministrstvo objavilo z zamudo. Le kako to pelje k "pospeškom"? Šesti odstavek pa predstavlja tak splošni "nič ne dela" zaključek.

Oprosti, Nina, ampak to ne bi smel biti prispevek novinarja, ki naj bi bdel nad tri cela faking dve milijardami evrov državnega denarja za investicije. Tak novinar na tem mestu nas vse zelo zelo drago stane.

Ko preberem tak članek, vidim kup neargumentiranih trditev, mistificiranje postopkov v državni upravi, pavšalno sprejemanje vseh trditev in pa popolno ignoriranje vsega že videnega - in ti praviš naj ne govorimo čez novinarje?

"Mnenje je", porečeš. Prvič se pod "mnenje" konkretno na strani Dela znajde kar vse po vrsti. Drugič, mnenje take kvalitete imaš lahko o pici in bureku ali pa o španskem bezgu in angelskih zvonovih, kjer je močan faktor osebni okus. Ko pa govorimo o črpanju evropskih sredstev, pa je pretvarjati se, da se nam denar "nesramno izmika" naravnost perverzno in je vsakršno mnenje brez argumentacije nekaj, kar bi moral urednik zavrniti in raje objaviti prazen list ali pa -- sliko španskega bezga.

Kaj bi moral dober novinar naredit? Pogrešam sledeča razmeroma osnovna vprašanja (in kak odgovor, ki pa ga mogoče tokrat sam pridam).

Kako bo na pridobivanje evropskih sredstev vplivalo ustanavljanje nove službe? Tipično namreč ob reorganizaciji služb delo za nekaj časa zastoji, ker se je treba organizacijsko prilagoditi novim razmeram, včasih je treba preselit organizacijo ali pa kako infrastrukturo. Ustanovitev terja kak sklep na vladi, postopek pa tudi ni iz danes na jutri. Preden se delo uteče, takoj mine mesec ali trije.

Kaj natančno bo počela ta nova služba? Kako izgleda postopek pridobivanja evropskih sredstev? Kje v postopku se največ zatika, čemu?

Ali smo v preteklosti že imeli kako tej podobno ureditev? Ja, imeli smo službo vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko, ki skrbela za točno te zadeve. Kakšne težave so bile tam? Je vlada kakorkoli nakazala, da se bo izognila težavam, ki so bile na SVLR takrat?

Kaj je vsebina dokumenta, ki ga je ministrstvo objavilo? Zakaj novinar tega ne objavi? Ali ga vsaj uporabi za iztočnice, da lahko naprej odkriva zgodbo?

Katere so "podrobnosti, zaradi katerih projekti padajo"?

Je še vedno v uporabi informacijski sistem ISARR, za katerega je Računsko sodišče izreklo negativno mnenje? In ki je, med drugim, za predstavitev denarnih zneskov uporabljal števila v plavajoči vejici, ki se pri računskih operacijah zaokrožujejo. (Megafail.)

Kakšna je realizacija črpanja evropskih sredstev letos? Kako to vpliva na realizacijo proračuna in na primanjkljaj?

Česa vse nismo uspeli naredit, ker nismo dobili sredstev?

In potem Delo pričakuje, da bi plačal za prispevek, ki ga lahko okrajšam na "Vlada ponovno ustanavlja SVLR, sicer pa smo letos že izgubili ~300 milijonov evrov. Za naslednjih 7 let imamo rezerviranih 3,2 milijarde evrov in nič nam ne zagotavlja, da jih bomo sploh videli."

Ta vzorec subjektivnega mnenja glede zadev, kjer tega res ne bi smelo biti, se pojavlja pri veliko preveč novinarjih. In ko politik to prebere, dobi natančno to informacijo: "aha, ta človek nima pojma kaj govori, itak pobere vsako PR izjavo, ki mu jo natrosimo, jaz pa lahko ta čas delam kar hočem." Tak novinar tudi dokumentov, ki bi jih morda videl, ne bi znal ovrednotiti in razumeti kaj točno pomenijo in zato ne bi bil sposoben prepoznat napačnega ali mogoče celo kaznivega dejanja, pa čeprav bi bil pred njim črno na belem. Efektivno nadzora ni, politiki pa lahko počnejo kar hočejo.

In ti praviš, da lajamo v napačno drevo?

Haloooo, Nina?

Pismo Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport
pod kategorijami: slovenija internet mladi

Po odzivu javnosti na pismo Vuku Ćosiću in glede na nadaljnji razplet dogodkov sem se odločil, da upoštevam Vukov poziv in napišem še pismo Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. A najprej mi dovolite, da dopolnim zgodbo z dogodki, ki so se v tem času zgodili.

Po objavljenem odprtem pismu se je oglasil Boštjan Špetič, soustanovitelj Zemante in brat Aleša Špetiča, glasnika digitalnih tehnologij v odstavljanju, ter me povabil na čaj. Poleg tega, da sva v četrtek družno pojamrala nad vsesplošnim stanjem v državi, mi je povedal, da se je za načrtovano zamenjavo glasnika v ožjem krogu vedelo že ob koncu poletja, vse od takrat pa je prigovarjal Aleša in Vuka, da se vendarle dobita ter o tem pogovorita. (Popravek: Boštjan me je popravil, da je zgolj sredi julija enkrat Vuka zanimalo kaj natančno je glasnik digitalnih tehnologij in mu je takrat svetoval pogovor z Alešem, za menjavo pa je izvedel šele oktobra.) Zaenkrat brez uspeha, vsaj po mojem vedenju, tudi jaz pa upam, da se to vendarle spremeni.

Boštjan me je opozoril tudi, da so mojo argumentacijo, da nastop, kakršnega ima Vuk Ćosić, marsikomu ne ustreza, nekateri razumeli v smislu omejevanja svobode govora. Tega nikakor nisem želel, gre le za to, da ima pač drugačen nastop in do neke mere tudi svoj besednjak, ki so ga nekateri poimenovali wukovšćina. Imeti lasten besednjak je včasih uporabno v marketingu, ne pa toliko, če je cilj vzpostaviti enakovreden dialog s publiko. Pri tovrstnem pomisleku sicer nisem čisto sam. Povedano drugače, skrbi me, da bi se zgodilo to, kar se pripeti reklamnim letakom za umetniške razstave, kjer je spremno besedilo neredko zapisano s toliko zvenečimi tujkami, da ga navaden človek ne razume in se posledično navadi, da ga - ignorira. S tem pa bi se razvrednotila tudi funkcija in doseg glasnika digitalnih tehnologij.

S tem v zvezi me je nekdo napol v šali vprašal, če bom šel na Vukovo predavanje s transparentom. Seveda ne, nimam nič proti Vuku osebno. Če kaj, bi si želel, da bi bilo po wukovsko drugačnih še več ljudi, na čim več različnih načinov. Šele ko se sreča dovolj drugačnih, čudnih, posebnih ljudi lahko kreativnost in inovativnost zadiha in zaživi v polni meri.

Še vedno pa ostajam trdnega mnenja, da je Vuk Ćosić neustrezen kandidat za mesto glasnika, predvsem zaradi strankarske opredelitve, ki družno z netransparentnostjo ministrstva pri izvedbi postopka menjave daje občutek političnega imenovanja. Vse to ob upoštevanju, da je glasnik civilna pozicija in da mandat glasnika traja štiri leta ravno z namenom, da imenovanje ne bi bilo predmet politikantstva vsakokratne vlade.

V medijih se je zgodba vnovič pojavila v soboto, ko je MMC RTV objavil še en prispevek na temo razrešitve trenutnega in imenovanja novega glasnika digitalnih tehnologij z naslovom Vladno kadrovanje na spletu: minister Pikalo vljudno zavajal. Iz njega je razvidno, da ministrstvo pošilja zelo mešane signale. Enkrat zavzema stališče, da obstoječi glasnik dela dobro in minister želi zamenjavo zaradi zaupanja, drugič je zamenjava potrebna zaradi nedoseganja kriterijev, ki, kakopak, zopet niso javno znani. V prispevku je zapisano, da se je minister izrekel, da je neskladje izjav posledica "različne interpretacije vljudnostnega pogovora". Si res lahko dovolimo, da nekoga razrešimo zgolj na podlagi ustne utemeljitve, sploh kadar obstajajo različne interpretacije?

Sam menim, da ne. Močno pa me moti tudi neodzivnost oziroma nekomunikacija ministrstva. Poleg tega, da je delovanje ministrstva netransparentno in neodgovorno, v dvom spravlja tudi podporo Vuku Ćosiću za glasnika. Če je z razrešitvijo starega glasnika in imenovanjem novega vse v najlepšem redu, potem bi ministrstvo brez dvoma stopilo novemu kandidatu v bran in zlahka pojasnilo svoje stališče. Ker ga ni, ostaja podpora ministrstva ne samo staremu, ampak tudi novemu kandidatu dvomljiva.

Zaradi vsega tega sem sklenil napisati pismo tudi ministrstvu, ki izgleda takole:

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport
Masarykova 16
1000 Ljubljana

Datum: 25. november 2013
Zadeva: Prošnja za dostop do informacij javnega značaja

Spoštovani,

Seznaniti bi se želel s kopijami vse dokumentacije o razrešitvi trenutnega glasnika digitalnih tehnologij in imenovanju novega, še posebej pa:
a) dokumente, iz katerih je razbrati obrazložitev in utemeljitev za to menjavo glasnika digitalnih tehnologij,
b) dokumente, iz katerih so razvidna pričakovanja in kriteriji, ki jih ministrstvo upošteva pri vrednotenju dela glasnika digitalnih tehnologij,
c) dokumente, iz katerih je razviden postopek izpeljave iskanja in imenovanja novega glasnika digitalnih tehnologij.

Če dokumenti vsebujejo izjeme po 6. členu ZDIJZ, bi se želel seznaniti z delnimi informacijami.

Navedene dokumente bi želel prejeti v elektronski obliki, če obstajajo. Če ne obstajajo, bi vas vljudno prosil, če jih poskenirate, v kolikor pa to zaradi kakršnega koli razloga ni možno, pa se bom vzradostil tudi papirnatih kopij.

Če bo za posredovanje dokumentov zahtevano nadomestilo za fotokopiranje oz. reprodukcijo, bi želel biti o tem in o višini predvidenega zneska predhodno obveščen.

V vašo vednost pa omenjam še, da se ne strinjam z imenovanjem novega glasnika digitalnih tehnologij glede na politično pripadnost, sploh pa ne z obzirom na to, da obrazložitev čemu to sploh početi ni niti javno znana.

S spoštovanjem,
Gašper Žejn

E-pošto je 25. novembra 2013 ob 08:43 prejel gospod V. B. Po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja je ministrstvo dolžno odgovoriti vsakomur (in vsak lahko doprinese), časa za odgovor pa ima 20 delovnih dni.

No, ob vsem tem se zagotovo vsaj ena oseba sprašuje čemu to počnem, morda pa se kdo sprašuje tudi čemu to počnem na tako javen način.

Moti me, da s tovrstno izvedbo ukrepov, kot je ta menjava glasnika, dokazujemo vsem, predvsem pa sebi, da smo balkanska država, ki je prepogosto pripravljena ignorirati postopke. Moti me, da se vršilci teh potez ne zavedajo, da z nadomeščanjem nekoga, ki svoje delo opravlja dobro, z nekom, ki je prave politične pripadnosti (in mu minister "lahko zaupa"), počnejo zelo sporne stvari. Ker se tega niti ne zavedajo, menim, da jim je to potrebno jasno povedati. Včasih tudi večkrat. In končno me moti, da se to dogaja na področju navezave civilne družbe in informatike oziroma interneta. Ker se nihče iz civilne družbe ni zganil, sem se bil prisiljen sam.

Narava moje zaposlitve mi veleva, da se izognem raznovrstnim dvomom o zarotah in da, če se že spuščam v kaj takega, to vendarle opravim na čim bolj transparenten način. Tudi zaradi tega sem v postopek čim bolj vključil tudi družbo na twitterju. Tistim, ki bodo od tega uspeli odnesti še kaj več, pa lahko le nazdravim, saj vidijo dlje.

Odprto pismo Vuku Ćosiću
pod kategorijami: slovenija internet mladi

Zdravo, Vuk Ćosić.

Pišem ti zaradi napovedane zamenjave digitalnega glasnika oziroma zaradi verjetnega tvojega imenovanja na to mesto. Oprosti, če bom kje preveč neposreden; ne jemlji osebno, zgolj nimamo časa za ovinkarjenje.

Mislim, da je to imenovanje zaradi več razlogov slaba ideja. Na kratko: tvoje imenovanje na to mesto ustvari več problemov, kot pa jih reši.

Pogledal sem si vsebino delovnega področja glasnika digitalnih tehnologij in sodeč po pismu Barrosa gre okvirno za razvoj kompetenc na področju IT, zniževanje brezposelnosti mladih in premoščanje digitalnega prepada med generacijami. Skratka, ideja je predvsem pospeševanje digitalnega trga v EU.

Tvoja velika težava je, da si zelo močno povezan z nekaterimi političnimi strankami, zaradi česar v javnosti ne moreš nastopati kot strokoven in nepristranski. Dodatno tvojo neodvisnost krni pristransko udejstvovanje v vstajniških odborih. Zaradi vsega tega to imenovanje deluje kot politično vračanje uslug. Ne glede na to, če postopek ti doživljaš politično ali ne, ga doživljajo vsi ostali okrog tebe. Tvoje (ne)doživljanje ni opravičilo za tako ravnanje.

Funkcija glasnika digitalnih tehnologij je neplačana z namenom. Ideja glasnika digitalnih tehnologij je predvsem v tem, da se preseže hierarhijo državne uprave in uradniško logiko. Z neplačano funkcijo je jasno, da ne gre za interese ministrstva ali katerega drugega državnega organa, ampak za interese širše družbe, to pa pripomore k temu, da so se ljudje pripravljeni potruditi.

Dodatno zoper tvoje imenovanje govori tvoja oddaljenost od navadnih ljudi. Večina namreč za razliko od tebe nima dostopa do strankarskih veljakov, od navadnega človeka pa oddaljuje tudi tvoj status umetnika in dejstvo, da ko govoriš, sicer poveš marsikatero pomembno reč, a je vse zavito v toliko besed, da vsak normalen poslušalec izgubi pozornost.

Minister Pikalo je rekel, da si želi "sodelavca po lastnem izboru", sam pa menim, da te pravice nima, še posebej ne brez utemeljene in predvsem argumentirane obrazložitve. Glasnik digitalnih tehnologij ni sodelavec ministra, ampak je pripadnik civilne družbe in ministrov sogovornik.

Postopek napovedane zamenjave je prišel kot presenečenje in je docela netransparenten. Vse to manj kot dva meseca od tega, ko je isto Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport na enako presenetljiv in netransparenten način ustanovilo Slovenski internetni forum in s tem že enkrat dvignilo na noge lep del informacijske družbe v Sloveniji.

Nastala situacija in izjave trenutnega glasnika ter nekaterih drugih kažejo na to, da ima gospod minister in njegova ekipa kronične težave s komunikacijo, zagotovo vsaj s predstavniki informacijske družbe. Z imenovanjem tebe, Vuka Ćosića, pa bi težave v komunikaciji zaradi zgoraj omenjenih zadržkov (politično kupčevanje, tvoja močna politična opredelitev ter netransparentnost postopka) potisnili z relacije minister - glasnik na relacijo glasnik - družba. S tem ne bomo premostili nobene težave v komunikaciji, nastala bo kvečjemu kaka nova.

Najbolje si dejal sam: "Vsak državljan mora razumeti, da lahko z lastnim delovanjem premikaš stvari - in ne čakaš na nekoga drugega. Tudi če je to ministrstvo, ki utihne ob zamenjavi vlade." Upam, da se zavedaš, da bi tvoje imenovanje negiralo popolnoma vsak zorni kot te izjave, kjer ni ne lastnega delovanja, temveč si bil povabljen s strani ministrstva, niti nisi povprečen državljan, ampak si s politično vplivnimi zelo dobro povezan. Natančno zaradi tovrstnega mešetarjenja in metanja peska v oči človeka prime, da bi se izselil.

Kljub vsemu je trenutni glasnik Aleš Špetič že ravnal v duhu "kaj lahko storiš sam" in si iz lastnega žepa pokril stroške poleta v Bruselj. Zato te pozivam, da se držiš še ti svoje izjave. Ne bodi slab vzgled političnega kupčevanja ter stopi do ministra in mu pokaži, da ponujene vloge ne moreš prevzeti, prvič zaradi netransparentnosti in dalje ker bi s tem nemudoma odtujil vsaj polovico ciljne publike glasnika digitalnih tehnologij, ter končno, ker ministrstvo s tem ne bo rešilo svojih težav s komunikacijo.

Gašper Žejn

Bralcu v vednost: Nekdaj sem delal na Zemanti, kjer sem spoznal Aleša Špetiča. Imam tudi nekaj delnic Zemante, ki pa so z zadnjo finančno injekcijo postale še nekoliko manj vredne. Vuka Ćosića sem spoznal predvsem skozi druženje ob dogodkih v Kiberpipi. Ministra Jerneja Pikala ne poznam. Za vse tri (in Zemanto) mi je razmeroma vseeno, močno pa me moti, da se tako lahkotno obravnava institut glasnika digitalnih tehnologij, kot da ni vreden niti argumentirane javne utemeljitve zamenjave niti javnega iskanja novega glasnika. Danes sem zaposlen na KPK kot informatik analitik. Mnenje je moje osebno.