Iz kje izvira konflikt med mladimi in starimi
pod kategorijami: mladi, slovenija

"Kako smo prišli do debate o tem, da ljudje po celem življenju garanja niso več upravičeni do dostojanstvene starosti ali pa mladi do socialne varnosti?"

Tako se Miha Blažič - N'toko sprašuje v Mladini s 14. novembra, kjer se je razpisal o konfliktu med mladimi in starejšimi v slovenski družbi. Starejše poimenuje za "zaščitene medvede", saj so zaradi redne zaposlitve nedotakljivi. Ugotavlja, da imamo mladi frustracije in odpor do starejših, da imamo "tisoč in en razlog", da jih sovražimo. Do tega po Blažičevem mnenju prihaja, ker država spodbuja konkurenčnost in ne varnosti. Na koncu pride do zaključka, da je smiselna rešitev krajšanje delovnega časa.

Menim, da se Miha Blažič moti.

Stara mama je upokojena skoraj tako dolgo, kot sem sam na svetu. Privoščim ji, morda sem ob tem tudi nekoliko zavisten, saj se zavedam, da česa takega ne bom doživel. A ko v pogovoru navrže, da je nam mladim lahko, saj imamo še celo življenje pred seboj, me prežame jeza. Od kje upokojencu, ki že več desetletij uživa pokojnino, predrznost, da mi zavida še mojo mladost? Upokojenih, ki so se po vseh standardih upokojili mladi, stari tam okoli pedeset let, v Sloveniji ni malo in takega človeka ne morem šteti kot izgaranega. Nek drug tak prejemnik pokojnine kot hobi vodi dejavnost, pri kateri nekega drugega mladega človeka mimo vseh davčnih postopkov plačuje z gotovino, v popoldanskem času pa prenavlja drugo stanovanje, ki ga namerava oddajati. Ne dvomim, da se bojo vselili mladi.

Z družbenim statusom ni nič narobe, kadar so uživalci do njega utemeljeno upravičeni, takrat ima status legitimnost. Večina teh primerov pa legitimnosti nima. Dopuščanje zgodnjega upokojevanja je bila neodgovorna poteza pri vodenju državne politike, saj dela zmožen človek ne bi smel posedati v brezdelju. Dobrodošlo je, da upokojenec pri močeh vodi dejavnost, a naj vendar ne bo tako brez časti, da z izogibanjem plačevanja davka mladega ropa njegovih pravic - zavarovanja in delovne dobe. Tako dejanje je za mlade žalitev. Neprimerno je tudi, da upokojena oseba pozabi, da uživa nekaj tako neverjetnega, kot je več deset let prejemanja državne pokojnine. Moja generacija tega ne bo izkusila.

Hud vir konfliktov je tudi lastništvo nepremičnin. Starejši so si lahko po zaslugi Jazbinškovega zakona od države pridobili stanovanja z ugodnim odkupom, bistveno pod tržno ceno, mnogi tudi več njih. Ti sedaj uživajo pravice zaposlenih in upokojenih. Na drugem polu si mora mlad človek v Sloveniji iz meseca v mesec iskati delo - do zaposlitve ponavadi ne pride -, da lahko plačuje previsoko najemnino najemodajalcu, ki je stanovanje pridobil z oškodovanjem državnega premoženja, torej spet nelegitimno. V službi starejšega človeka tipično srečuje kot redno zaposlenega in nadrejenega, za katerega opravi svoje in često še dobršen del njegovega dela, saj redno zaposleni v svojem udobju ne sledi več razvoju. Takega nadrejenega mlad človek zopet ne more vzeti za vzor, ampak ga utemeljeno prezira.

Študentsko delo je ena najbolj neodgovornih stvari, ki se je pripetila slovenski družbi na sploh. Uvedeno je bilo leta 1994, s časom pa se je izrodilo v sistematično zlorabo mladih. Mladim je odvzelo možnost redne zaposlitve znotraj organizacij, stabilno gradnjo kariere ter delovno dobo. Delodajalcem je nudilo polkvalificirano delovno silo za ceno bureka in za obljube delovnih izkušenj, kar pa ni prišlo brez stranskih učinkov. Študentski delavci so se naučili biti potrošna roba in popolnoma vseeno je bilo, ko se niso zglasili na delu. Pač niso dobili plačano, na delo pa je stopil naslednji. S takim odnosom se eni študentski delavci niso mogli priučiti odgovornosti in zanesljivosti, drugi pa so ugotovili, da jim tovrstno samostojno delo pravzaprav bolj ustreza in se odpravili na pot samostojnega podjetništva. Izigravanje in izrinjanje mladih se danes nadaljuje z neplačanimi pripravništvi in z Zakonom o uravnoteženju javnih financ, ki prepoveduje zaposlovanje v javnem sektorju.

Mladi ne rabimo socialne varnosti, ampak priložnost, da se izkažemo. Vse to toleriramo in tudi požremo, ker vidimo priložnosti in želimo marsikaj doseči. A največji pljunek v obraz je odrekanje priznavanja dosežkov. Ko mladim uspe kaj neverjetnega, so deležni kake lepe besede, pri tem pa se že konča. S strani starejših in nadrejenih ne dobijo priznanja z dejanji.

To so glavni viri slovenskega trenja med mladimi in starimi: starejši so si pridobili nadvlado nad mladimi, ki je mlajši ne moremo smatrati za legitimno, saj večina njihovih pridobitev ni bila ustvarjena z delom in sposobnostjo. Mlade sistematično in sistemsko izigravajo in ropajo z oblikami dela, ki ne nudijo predvidljive varnosti in so brez pravic, hkrati pa jim še pol tega, kar zaslužijo, poberejo z davčno utajevanimi najemninami. Ob vsem tem pa veselo ignorirajo dosežke mladih. Ljudi, ki imajo do tebe tak odnos, je res težko ne sovražiti!

Skrajševanje delovnega časa ne reši poglavitnega, saj vsi vzroki nastalih zamer ostajajo. Največji del konflikta bi razrešili, če bi začeli priznavati dosežke mladih z dejanji, ne zgolj z besedami. Torej, da bi jih ob prizadevnosti in doseganju kakovostnih rezultatov nagradili s finančno stabilnostjo in ne tako, kot se je nekdanji glavni urednik Večera spraševal o Jaši Lorenčiču: “Zakaj te damo Jaši 100 evrov za koncert? Daj mu 20, saj bo itak šel, saj vidiš, kako je zagnan.” Zakaj vrtnine pridno in izdatno zalivamo, ko spomladi ženejo, mlade in perspektivne delavce pa izsušujemo?

Finančna varnost in stabilnost je osnova za kvalitetno delo, izjemni dosežki se ustvarjajo le, ko nudimo sposobnemu človeku varnost, da dan za dnem niza majhne korake naprej. Vsa velika podjetja in podvigi so zrastli iz majhnih. Tako je npr. Dnevnikova ekipa, ki ustvarja vizualizacije v rubriki Objektivno, v treh letih prišla do mednarodnega priznanja, do katerega so se priborili v boju z medijskimi velikani, ki so nekaj velikostnih razredov večji od Dnevnika. Menite, da bodo vodje prepoznali ta dosežek kot nekaj, kar si zasluži finančno stabilnost in nadaljnje vlaganje?

Koliko je takšnih med redno zaposlenimi, ki so sposobni toliko empatije in vodstvenega uvida, da si aktivno prizadevajo, da bi honorarne sodelavce, ki so v organizaciji pravzaprav ustvarili pomembna znanja, obdržali ne z izsiljevanjem, npr. z izjavami, "da je drugje enako ali še slabše" ter da "naj bodo veseli, da imajo delo", ampak raje s priznanjem, da delajo dobro?

Izjemni dosežki zahtevajo nekaj sreče, a niso naključja. Ker taki posamezniki dokazujejo, da delajo dobro, jim je potrebno pripustiti, da sodelujejo pri odločitvah o svojem delu in tudi širše znotraj organizacije. Sprva kot opazovalce in posvetovalce, da lahko v intimi pogovora na štiri oči pretehtajo hipotetične odločitve in vrednotijo boljše in slabše.

Sčasoma taki posamezniki razvijejo nov, bistveno boljši pristop k reševanju dane težave. Takrat jim moramo dovoliti, da svoje ideje udejanijo. Zelo pomembno je, da idejo udejani avtor, saj je to nova priložnost za njegovo rast in nadaljno zvestobo mentorju ter organizaciji.

Miha Blažič žal ne razume, da mladi, ki so jezni zaradi privilegijev starejših, vendarle niso najboljša stvar, ki se je gospodarstvu kadarkoli zgodila. Nobena gospodarska družba ne potrebuje internega razslojevanja na bolj in manj priviligirano kasto zaposlenih, ker je to resna ovira na poti k temu, da bi vsi stremeli k istemu cilju. Slovensko gospodarstvo nujno potrebuje kvalitetno vodenje, ki bo pripoznavalo dosežke in jim dajalo veljavo ne samo z besedami, ampak tudi z dejanji, hkrati pa bo od vseh zaposlenih zahtevalo, da ostajajo na svojem področju na tekočem, saj bodo le na ta način konkurenčna podjetja in tudi zaposleni.

E-knjigarne v Sloveniji
pod kategorijami: eknjige, slovenija, software

Samo Rugelj se je nedavno razpisal o Amazonu, v svojem prispevku pa je omenil tudi dve slovenski eštacuni z eknjigami, Biblos in e-emko. Med ogledom emke sem našel knjigo, ki me je pritegnila - emka omogoča spletni ogled prvih nekaj strani knjige. Gre za Čeferinovo Moje odvetniško življenje, ki se začne z zanimivo prigodo s prvim obiskom sodišča v odvetniški vlogi. Kasneje sem na Biblosu našel slovenski prevod Cicerovega O dolžnostih (De Officiis). Ta je sicer v angleščini na voljo brezplačno na openlibrary.org, saj je knjiga že "precej" stara, tako da se najdejo tudi stari prevodi, katerim so avtorske pravice že potekle, ni pa mi ravno bilo za brati angleški prevod.

No, tako sem imel dve eknjigi, od katerih je bila vsaka na voljo na eni spletni trgovini. Priročno za hitri test. Test je osredotočen na delovanje spletnih trgovin, predvsem z vidika uporabniške prijaznosti in varnosti s končnim ciljem preverit, če je možno knjige brati tudi na Kindlu.

Biblos

Biblos je spletna knjigarna z e-knjigami, ki v sodelovanju s knjižnicami omogoča tudi izposojo e-knjig. Če prav razumem, si uporabnik v knjižnici izposodi napravo, na kateri so izbrane e-knjige. Upravlja jo Beletrina, so pa menda na voljo tudi knjige drugih založb.

Za izposojo ali nakup je potrebna prijava, ki zahteva kar dosti podatkov - ok, naslov in email, ampak zakaj telefon? Praznega človeku seveda ni dovoljeno pustiti ... S tega vidika moram pohvaliti spletno trgovino založbe Primus, kjer za nakup (celulozne) knjige nisem potreboval ustvariti računa. Pri vpisu e-poštnega naslova in izbiri gesla sem opazil, da sistem brez problema sprejme epoštni naslov, ki vsebuje "+" (koristno za označevanje v GMailu), z veseljem sprejme vsaj 20 znakovna gesla, uporabniškega imena pa ni oziroma je uporabniški identifikator kar e-poštni naslov.

Aja, po e-pošti sem prejel pozdravno pismo (samo v HTML obliki), ki ga je GMail uvrstil med neželeno pošto, v njem pa so mi poslali prvo in zadnjo črko gesla, vmesni znaki pa so bili zatemnjeni z zvezdico. Dobro, pri 20 znakih to morda niti ni tako velik problem. Znana dolžina gesla sicer poenostavi problem iskanja za 50%. Napisali so tudi, da so gesla v sistemu shranjena v šifrirani obliki.

Prijava - zmedena. Za prijavo je potrebno izbrati knjižnico, vpisati e-pošto ter geslo. Brez izbire knjižnice prijava ne uspe, a kaj naj s knjižnico, če knjigo kupujem? (Naknadno sem opazil, da omogoča tudi prijavo samo z e-poštnim naslovom in geslom, ta način prijave pa je pri neprijavljenem uporabniku skrit za dodatnim klikom.) No, po prijavi si sistem tudi ni zapomnil katero knjigo sem si ogledoval. Presenetil me je vmesnik za prijavo (za izposojo), ki se prikazuje pri vrhu strani, in to tudi kadar sem že prijavljen. Popolnoma nepotrebna zmeda.

Nakup knjige je relativno enostaven. Knjigo dodamo v košarico, gremo na blagajno, tam pa me je pričakala dobra in slaba novica. Slaba: v nešifrirano spletno stran je vstavljen IFRAME, ki se povezuje na šifrirano spletno stran, v katero naj bi vpisal podatke o kreditni kartici. Ta rešitev dopušča napad, kjer lahko zlobnež vstavi kodo, ki pravi vmesnik zamenja z zlobnim, ki lahko pokrade podatke. Izvajalec plačilnih storitev ima ob pisanju tega srednje varno šifrirano povezavo. Dobra novica je, da je na voljo tudi PayPal.

Po uspelem nakupu sem imel na voljo prenos e-knjige v epub. Hja, no, v ACSM formatu, ki ga pozna Adobe Digital Editions. Knjiga se je uspešno uvozila v Adobeov program, ki dela tudi na Linuxu prek Wine, z nekaj akrobacije pa je možno knjigo brati tudi na Kindlu.

Ocena spletne knjigarne: 3,5 od 5.

  • knjigarna je uporabna,
  • ne potrebujem uporabniškega imena,
  • sistem podpira vsaj 20 znakov za geslo,
  • sistem sprejme epoštni naslov v obliki email+značka@gmail.com,
  • uporablja standardne rešitve: PayPal, Adobe Digital Editions, epub;
  • uporabniški vmesnik je zmeden, sploh prijava,
  • ne uporablja HTTPS,
  • z nekoliko akrobacije omogoča tudi branje na Kindlu.

Če Beletrina doda še HTTPS ter nekoliko popravijo uporabniški vmesnik, bo to že dostojna spletna knjigarna. Mimogrede, iščejo tudi avtorje, ki bi svoje knjige želeli objaviti prek knjigarne Biblos.

e-emka

E-emka je, kot že ime namiguje, spletna knjigarna Mladinske knjige. Želeno knjigo sem neprijavljen dodal v košaro, za nakup pa je sistem zahteval prijavo oz. ustvarjanje novega računa. Uf. Prvo presenečenje: potrebujem uporabniško ime. Šele tu sem se zavedel, da ga pri Biblosu sploh nisem potreboval. Dalje: gesla so lahko dolga največ 15 znakov in ... ne smejo vsebovati presledkov ter enojnih narekovajev. Slabo znamenje, kar se varnosti tiče, saj to namiguje, da nekdo ne zna pravilno uporabljati podatkovne baze. Prav tako mi sistem ni sprejel e-pošte, ki je vsebovala znak +, kar spet namiguje, da nekdo ne ve kaj vse je lahko veljaven e-poštni naslov.

Slabe varnostne prakse se nadaljujejo: po registraciji sem po epošti prejel geslo v čitljivi obliki. Brez komentarja. E-pošta je bila tudi tokrat le v HTML obliki.

Po prijavi sem - če prav razumem je bilo to namenjeno izdaji računa - moral še enkrat navesti ime in priimek ter epoštni naslov, ki sem ju že navedel. Poleg tega pa seveda še druge podatke - naslov, telefon ter občino in kraj. Občino, WTF? Ja, in seveda ni na voljo letos ustanovljene občine Ankaran, niti ni občine Mirna, ki je bila ustanovljena že leta 2011. Kot bi izpolnjeval obrazec za nek državni urad.

Za plačilo sem moral vpisati številke Vise. K sreči je bila povezava tokrat šifrirana v celoti, a kaj ti to pomaga, če spletni strežnik (vsaj v času pisanja tega) podpira tudi zastarel in nevaren šifrirni protokol SSL2. Plačilo s PayPalom ni podprto, čeprav je bilo iz grafičnega vmesnika sklepati, da plačilo gre prek PayPala. Tečno še enkrat pretipkovat vse tiste cifre, še malo bolj tečno, da mi je brskalnik ponudil, da si te številke zapomni.

Po nakupu je knjiga na voljo za ogled preko spleta, no, ne preko spleta, ampak preko Flash aplikacije, kar je nekoliko nerodno, saj ne uporabljam Flasha. Alternativa je iOS ali Android aplikacija, kjer so me komentarji resno prestrašili. Čitalnica knjig, ki potrebuje root dostop do telefona? Veliko negativnih ocen.

No, zaenkrat kaže, da bom nakup storniral ter raje vzel fizično kopijo.

Ocena spletne knjigarne: 1 od 5.

  • knjigarna je zelo štorasta,
  • iz sistema kričijo slabe varnostne prakse: geslo prek e-pošte v čitljivi obliki, največ 15 znakov z omejitvami;
  • izvajalec plačilnih storitev ima neustrezen nivo šifriranja,
  • dvojno vnašanje že istih podatkov,
  • čemu so potrebni podatki o občini?!,
  • ni PayPala (ali pa ga nisem našel),
  • nestandardne rešitve,
  • aplikacija, ki se je ne upam namestit,
  • Kindle? Ne.
Lotus Notes
pod kategorijami: lotus, država, ibm, slovenija, software

Če ste se kdaj pogovarjali o programski opremi s kom, ki je zaposlen v državni upravi, zna biti, da je jamral nad Lotus Notes. Lotus Notes, ki se danes pravzaprav imenuje IBM Notes, je v prvi vrsti ogrodje za izdelavo aplikacij, pride pa z že narejeno aplikacijo, z e-poštnim odjemalcem.

Treba je priznat, ta e-poštni odjemalec ima svoje hibe. Uporabniški vmesnik je štorast in od uporabnika zahteva veliko preveč zamudnega klikanja po ikonah in menijih, da bi ga lahko sprejel za svojega. To niti ne bi bilo tako problematično, če bi si lahko nastavil bližnjice za dostop do operacij, npr. do arhiviranja, ki je zakopan tri nivoje globoko v meniju.

Hibam navkljub je Notes zanimiva platforma. Znotraj posamezne Notes baze so podatkovna baza, programska koda aplikacije in varnostni model. Podatkovna baza je dokumentna, brez sheme, podobno kot MongoDB ali še bolje CouchDB, ker Notes tako kot CouchDB podpira tudi replikacijo, konflikti med različnimi verzijami dokumentov pa se enako rešujejo z logiko znotraj aplikacije. Poleg podatkov je v posamezni kopiji, tudi replicirani, še aplikacija (logika) ter kontrola dostopov. Vse to je zapakirano v .nsf datoteko.

Ena večjih težav pri Notes je, da nima mehanizma, s katerim bi bila aplikacija obveščena o spremembi dokumenta oz. o prejeti novi različici dokumenta, ki je bila spremenjena v drugi kopiji podatkov. To se rešuje z agenti, programi, ki se lahko poganjajo periodično ali na ročno zahtevo. Ker se poganjajo periodično, to pomeni, da je uporabniška izkušnja aplikacije neprijetna, ker se nekatere spremembe opazijo šele po naslednjem zagonu agenta. Ker se agent poganja periodično in ker se lahko zapelje čez celotno bazo, to ob večji bazi lahko traja kar nekaj časa, odvisno pa je seveda tudi od opravila, ki ga agent izvaja.

Ker je Notes ogrodje oz. framework, namenjen poslovni rabi, je za rabo na voljo kar nekaj različnih načinov za uporabo ogrodja: od posebnega formula jezika, C in C++ APIja, Windows COM vmesnika do XPages v Javi in JavaScriptu. Sam sem bil zainteresiran branje podatkov iz Notes, da bi jih lahko potem obdeloval zunaj Notesovega okolja, z drugimi orodji.

Za kratek ilustrativen primer bom pokazal, kako programsko prešteti e-pošto v mapi Prejeto. Za to bom uporabil Python, ki se z Notes pogovarja preko COM vmesnika.

Da lahko Python dostopa do COM vmesnika je potrebna namestitev 32 bitnega Pythona in razširitve za Python za Windows, pywin32.

Tako izgleda skripta prestej_posto.py, ki izpiše število sporočil, ki jih ima uporabnik v mapi Prejeto. Da deluje, je potrebno nastaviti geslo in pot do baze, v kateri Notes hrani e-pošto.

# coding: utf-8
from win32com.client import Dispatch

GESLO = 'geslo'
BAZA = r'C:\Program Files (x86)\IBM\Lotus\Notes\Data\mail\email_database.nsf'

# odpri Notes okolje
session = Dispatch('Lotus.NotesSession')
session.Initialize(GESLO)

# odpri bazo
db = session.GetDatabase("", BAZA)
view = db.GetView('$Inbox')

# prestej dokumente
count = 0
doc = view.GetFirstDocument()
while doc is not None:
    count += 1
    doc = view.GetNextDocument(doc)

print u'Število sporočil v Prejeto:', count

Število vseh sporočil v mapi, ne zgolj neprebranih, je ena od stvari, ki jih v Notes pogrešam. Pravilno delovanje skripte pa lahko preverite tako, da odpreste mapo Prejeto, označite vsa sporočila s Ctrl-A, ob tem pa bo Notes ob dnu izpisal število označenih dokumentov, ki se mora ujemati z izpisom skripte.

To je le ena zelo preprosta skripta. Za kake kompleksnejše operacije je potrebno prebrati nekaj dokumentacije. Za dokumentacijo je koristen OLE/COM Viewer (oleview.exe), ki pride poleg Visual Studia, in pa "C API reference", ki je dostopen na IBMovi strani, seveda - kot nsf datoteka. Posebej uporabna je funkcija za iskanje po vsebini, FTSearch.

S tem se da prebirati polja iz dokumentov, shranjevati priponke, pošiljati pošto, ipd. Možno je seveda tudi pisati v Lotus Notes bazo, če imate ustrezne pravice, ampak temu se sam izogibam, ker nisem najbolje seznanjen z delovanjem aplikacij, tako da ne bi želel, da pride do situacije, kjer bi v bazi nastal dokument, ki ga aplikacija ne bi znala pravilno upoštevati. Ker je Notes ogrodje, namenjeno izgradnji aplikacij po naročilu, ima zelo obsežen in detajln programski vmesnik. Zato je zelo lahko pridobiti informacije iz Notes brez večjega tveganja, da bi pri tem kaj polomil.

~~

Še dva kratka članka v angleščini, namenjena uvodu v delo z Lotus Notes in Pythonom

Ponovna raba informacij javnega značaja po Evropi
pod kategorijami: opendata, država, slovenija, internet

Konec junija oz. začetek julija sem se kot predstavnik KPK v okviru sodelovanja z Ministrstvom za notranje zadeve udeležil konference na temo ponovne rabe informacij javnega značaja. Share PSI 2.0 je partnerska mreža znotraj 25 držav, tokratna konferenca pa je potekala v Grčiji, na otoku Samos, in obravnavala ponovno rabo informacij znotraj javnega sektorja. S predstavnico MNZ sva predstavljala Supervizor.

Predavanje o Supervizorju je bilo lepo sprejeto in Supervizor je požel kar nekaj zanimanja, tudi izvedbeno tehničnega - eno konkretno vprašanje se je npr. nanašalo na to, če se podatki v Supervizorju posodabljajo. (Se, dnevno.)

No, čeprav ima javni nastop vedno svoj čar, so še bolj zanimive predstavitve projektov, na katerih so delali drugi. Če bi predstavitve razdelil v tri kategorije, bi bila prva vse okrog RDF. RDF je zbirka zelo kompleksnih standardov, ki zahtevajo precej teoretičnega predznanja, da koncepte posameznik sploh zaobjame. EU očitno namenja znatne zneske za raziskave na tem področju.

Druga kategorija predstavlja bolj teoretično naravnane projekte, npr. modeliranje procesov in preizkušanje ukrepov na modelih. To je nekaj, kar si zelo težko predstavljam, da bi v Sloveniji dobro delovalo v praksi. Modeliranje ukrepov je koristno orodje, s katerim lahko že pred uvedbo napovemo posledice. To brez dvoma počne npr. UMAR, v splošnem pa se mi zdi, da v Sloveniji podcenjujemo pomen takih orodij ter preveč poveličujemo politične odločitve.

Tretja kategorija mi je najbolj zanimiva in obsega praktične rešitve, ki že lahko nekaj pokažejo. Spodaj sledi nekaj teh primerov, ki so se mi zdeli zanimivi in morda koristni tudi za prenos ideje v Slovenijo.

Javni potniški promet

Taka je npr. ponovna raba informacij o mestnem prometu v Španskem mestu Gijon (Pozor: navigacija po predstavitvi deluje s tipko desno in včasih tudi navzdol). Predstavitev je bila zanimiva, ker so imeli v Gijonu sila podobno situacijo kot je v Ljubljani še vedno, le da so španci aktivno pristopili k ponovni rabi. Ko so španski odprtopodatkovni navdušenci in mestne oblasti sedli skupaj, so uvideli, da ni omejitev, da ne bi podatkov naredili dostopnih javno. Posledično so aplikacije razvile tudi tretje osebe, npr. posamezni razvijalci in pa podjetja. Zanimivo je, da v predstavitvi kot primer izpostavlja tudi aplikacijo, ki teče na tabličnem računalniku, ki je pritrjen na steno lokala, kjer lahko gosti vidijo čase prihoda avtobusov - podobno (potencialno) rabo sem namreč že sam izpostavil že septembra 2011 v predstavitvi na temo odprtih podatkov.

A ponovna raba se ne ustavi tu, večje LCD zaslone z informacijami o voznih redih so španci namestili tudi v bolnišnice in na fakultete, tako da pacientom in študentom ni potrebno stati na soncu in dežju - če tega seveda ne želijo.

V Ljubljani se je situacija razvila tako, da sem šel aprila 2012 na obisk na LPP k gospodu Joštu Šmajdku, ki je pojasnil, da LPP vozne rede smatra kot poslovno skrivnost. Zaradi performančno zanič rešitve ter želje, da nadzorujejo pretok informacij, pa programskega vmesnika ne objavljajo javno. Kljub temu so na voljo aplikacije za mobilne telefone za LPP, na primer Trola, LPP Info in LPPBus.

Ko je znanec pred kakšnim letom od LPP zahteval informacije o postajališčih, jih je dobil šele po pritožbi na urad Informacijskega pooblaščenca, ter še takrat natisnjene, v papirnati obliki. Če bi bil sam direktor LPP, bi mi vsekakor bilo v interesu, da imajo potencialni potniki na voljo čim boljše informacije o prihodih avtobusov, zato se mi zdi skrivanje informacij o postajališčih in voznih redih nerazumno, ker LPP s tem zavira in omejuje ponovno rabo.

Odprti podatki pri Amsterdamskih gasilcih

Bart van Leeuwen (@semanticfire) je profesionalni gasilec in razvijalec. Gasilci se za razliko od večine zelo dobro zavedajo pomembnosti upoštevanja tveganj, Bart pa to poskuša peljati še korak dlje.

Imel je zelo privlačno predstavitev, v kateri je predstavil kako so z uporabo odprtih podatkov znižali stroške in zmanjšali tveganja. Zgolj za licenčne zemljevide Amsterdama so letno namenjali 600 tisoč evrov. Z informatizacijo in avtomatizacijo povezovanja zemljevida, podatkov o lokaciji, o tipu zgradbe, o rabi zgradbe in o požarni ogroženosti okolice lahko gasilci bolje precenijo situacijo ter gredo v akcijo bolje pripravljeni, z manj neznankami in manj tveganja.

Njegov pristop mi je všeč, ker je proaktiven in preventiven. Gasilci bojo vedno potrebni, odločitve, ki jih sprejemajo, pa nosijo zelo velika tveganja. Ker so tveganja velika, na intervenciji ni dosti prostora za površnost, zato je predhodna pripravljenost ekipe toliko bolj pomemben faktor. K temu pa seveda sodijo tudi kvalitetno ovrednotene informacije, ki so podlaga za odločanje.

Informacijska podpora slovenskim gasilcem

Poleg Supervizorja se je na Share-PSI predstavljal še en slovenski projekt, in sicer projekt Laboratorija za telekomunikacije Fakultete za elektrotehniko 6inAction. Gre za sistem, ki omogoča boljšo komunikacijo reševalnih enot na terenu, bodisi z nadzornim centrom bodisi med sabo, za to pa uporablja vse kar lahko, od namenskega omrežja za reševalne službe tetra, ki ima majhno prepustnost, do komercialnega mobilnega omrežja, ki omogoča tudi prenos videa.

Morda bi kdo oporekal rabi mobilnega omrežja za namene reševalnih služb, a se izkaže, da so v več kot 99% primerov komercialno dostopna mobilna omrežja enako ali bolje preizkušena, imajo enako ali boljšo pokritost in se hitreje razvijajo od specialnih omrežij, kakršno je npr. tetra. Ob ustrezni nastavitvi na nivoju operaterja mobilna omrežja omogočajo tudi zagotavljanje kvalitete storitev, tako da imajo podatki reševalne službe prioriteto pred ostalimi, s tem pa odpade tudi pomislek o zasičenju omrežja.

Prvič so slovenski gasilci sistem menda uporabili letos na mednarodni intervenciji ob poplavah v BiH in v Srbiji, kjer naj bi se sistem dobro obnesel.

Italjansko črpanje Evropskih sredstev

Črpanja sredstev iz kohezijskih skladov EU, ki zaradi nepravilnosti v Sloveniji predstavljajo pereč problem (ravno danes prihaja nova serija klofut iz EU), so se v Italiji lotili z odprtostjo. OpenCoesione je portal (v italjanščini), na katerem lahko vsakdo pregleda stanje posameznega projekta, ki prejema sredstva iz kohezijskega sklada EU. Na voljo so informacije o temi projekta, o regiji, kjer se projekt izvaja, o ciljih projekta ter o višini dodeljenih in že izplačanih sredstev.

Po navedbah predavatelja projekt bdi nad 75 miljardami investicij, s pomočjo projekta pa so uspeli razkriti tudi "zombi" projekte, ki so na papirju videti super, v realnosti pa se projekt ne izvaja. Ne dvomim, da se taki projekti najdejo tudi v Sloveniji.

Podoben ukrep bi sam predlagal tudi slovenskim ministrstvom, a me je hkrati strah, ker bi zelo verjetno projekt dali v izvedbo večjemu IT podjetju, ki bi ga predimenzioniral ter si vzel celo leto za izvedbo. Na izvedbenem nivoju smo v Sloveniji zelo šibki, o tem več nekoč drugič.

Kvalitetna storitev javne uprave po Norveško

Predstavnika Norveške agencije za javno upravo in eupravo sta natresla nekaj zanimivih statistik. Z anketo so izvedeli, da se kar 72% javnih organov zaveda, da imajo drugi organi podatke, ki bi jim pri delu koristili, ter da se jih kar 55% zaveda, da držijo podatke, ki bi koristili drugim organom.

To so veliki deleži, problem, ki pri tem nastopi, pa je deljenje podatkov. Poleg tehničnih detajlov - v kakšnem zapisu se bodo podatki izmenjevali - so tu še pravna vprašanja - katere podatke se sme deliti ter s kom.

V ta namen so za označevanje politike deljenja podatkovnih zbirk dorekli sistem semaforja, kjer so z rdečo označene tiste podatkovne zbirke, ki se delijo zgolj z uporabnikom, ki se ga podatki tičejo, z rumeno tiste, ki se delijo omejeno, z zeleno pa tiste podatkovne zbirke, ki so široko dostopne. S takim poenostavljenim sistemom potencialni uporabnik hitro dobi osnovno informacijo o dostopnosti podatkov.

En bolj znanih norveških uspehov na področju odprtih podatkov je vremenski portal yr.no, kjer so z odpiranjem odkrili zelo stare napake v računskih modelih, ki se uporabljajo za napovedovanje vremena.

Naslednji zelo všečen koncept, ki ga uvajajo norvežani, je enoten centralni prijavni sistem ter register za kontaktne informacije državljanov. Enoten prijavni sistem menda omogoča prihranke in večjo učinkovitost javne uprave.

Ideja o enotnem registru kontaktov mi je všeč, ker pričakujem, da bomo v naslednjih nekaj letih v Sloveniji kvaliteto javne uprave dvignili na nivo, da bi javni uslužbenec poklical državljana, ko bi naletel na situacijo, da bi potreboval dodatno informacijo in ne obratno, da mora državljan preverjati kaj se z njegovo zadevo dogaja.

~~

Skupen strokovni izkupiček konference je bil presenetljivo dober. Čeprav je večina zadev predstavljala take in drugačne EU ter državne projekte, so med njimi tudi nekateri res dobro izvedeni, od katerih se je bilo vredno in možno marsičesa naučiti.

Nesposobna mestna občina in Koalicija za trajnostno prometno politiko
pod kategorijami: ljubljana, kolesarstvo, slovenija

Projekt ureditve Dunajske ceste se prestavlja na naslednje leto. Tako se bomo kolesarji še eno sezono metali pod kolesa na Dunajsko.

V knjižnici Bežigrad je bil v torek javni posvet na temo projekta ureditve Dunajske ceste. Nisem ujel celega posveta, a ambient je bil grozen in pozornemu opazovalcu je razgalil tipično komunikacijsko situacijo v Sloveniji, ko se dve ali več strani pogovarjajo in govorijo drug mimo drugega.

Projekt širitve Dunajske je bil medijsko zanimiv, ker naj bi predstavljal odstopanje od sprejete prometne politike mestne občine, ki je v sprejete načrte zapisala, da si želi zvišati delež kolesarjev in uporabnikov potniškega prometa. Sam pravim "naj bi", ker nikjer ni najti predloga okoljskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) za ureditev Dunajske. Glede na trenutno ureditev se situacija za kolesarje skoraj ne more poslabšati, tako da bi bil sam zelo vesel ureditve.

Mediji so tako ustvarili potrebo po dodatnih informacijah, občina pa tej potrebi ne sledi. Kaj se zgodi? Na posvetu so gospodje z mestne uprave skušali na suho pojasnjevati in odgovarjati, da bo nova ureditev boljša. A brez konkretnih predlogov, npr. variant izvedbe A, B in C je celoten posvet izpadel kot prepiranje o vsebini črnega žaklja. Seveda potem ni nobeno presenečenje, da se neobveščeni, informacijsko shirani občani množično uprejo.

Organizator posveta, Koalicija za trajnostno prometno politiko, pa je tudi izbral idealen čas v dnevu - ob 12. uri, ko so vsi, ki bi jih posvet zanimal, v službi. Očitek za izbiro te ure pa je letel na občino, na katero so stanovalci že bili jezni, ker jih ni sposobna ustrezno obveščati.

Če bi na MOL res želeli, da se Dunajska uredi, bi morali javno objaviti bistveno več informacij:

  1. Ta moment sploh ni mogoč pregled OPPN prek lokacije, npr. klika na zemljevid ali prek filtriranja po ulicah ali vsaj po četrtnih skupnostih.
  2. OPPN gre v javno objavo šele ko pride v fazo javne razgrnitve, takrat pa (predvidevam) se vidi le rezultat. Verjetno ni dobrega razloga, da ne bi javno objavili celotnega postopka. No, razen če si župan gradi tajen podzemni tunel za pobeg ...
  3. Javni posveti, kakršen je bil v knjižnici Bežigrad, morajo biti opremljeni z grafičnimi prikazi. Tloris in, če je možno, 3D, minimalno vsaj za trenutno stanje. Precej lažje bi se razvila vsebinska debata. Za to bi lahko poskrbel tudi organizator, namesto tega pa so se dialogi vrteli ob tem, da so sogovorniki zgolj z besedami prišli na isto lokacijo. Najbolje pa bi seveda bilo, če bi tovrsten prikaz nudila že občina kar na spletu, kjer bi lahko občani videli tudi že vložene pripombe.

Zato ni nič čudnega, da se na MOLu kujajo, da jih občani ne razumejo, občani pa obratno, da jim MOL ne prisluhne. Pričakovano, če pa so tako nespretni v kvalitetni komunikaciji. Tako organizator, kot mestna občina.

Obstaja posnetek posveta in če bi organizator in MOL ne bila nesposobna, bi ga preučila ter se učila na lastnih napakah.