Nesposobna mestna občina in Koalicija za trajnostno prometno politiko
pod kategorijami: ljubljana, kolesarstvo, slovenija

Projekt ureditve Dunajske ceste se prestavlja na naslednje leto. Tako se bomo kolesarji še eno sezono metali pod kolesa na Dunajsko.

V knjižnici Bežigrad je bil v torek javni posvet na temo projekta ureditve Dunajske ceste. Nisem ujel celega posveta, a ambient je bil grozen in pozornemu opazovalcu je razgalil tipično komunikacijsko situacijo v Sloveniji, ko se dve ali več strani pogovarjajo in govorijo drug mimo drugega.

Projekt širitve Dunajske je bil medijsko zanimiv, ker naj bi predstavljal odstopanje od sprejete prometne politike mestne občine, ki je v sprejete načrte zapisala, da si želi zvišati delež kolesarjev in uporabnikov potniškega prometa. Sam pravim "naj bi", ker nikjer ni najti predloga okoljskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) za ureditev Dunajske. Glede na trenutno ureditev se situacija za kolesarje skoraj ne more poslabšati, tako da bi bil sam zelo vesel ureditve.

Mediji so tako ustvarili potrebo po dodatnih informacijah, občina pa tej potrebi ne sledi. Kaj se zgodi? Na posvetu so gospodje z mestne uprave skušali na suho pojasnjevati in odgovarjati, da bo nova ureditev boljša. A brez konkretnih predlogov, npr. variant izvedbe A, B in C je celoten posvet izpadel kot prepiranje o vsebini črnega žaklja. Seveda potem ni nobeno presenečenje, da se neobveščeni, informacijsko shirani občani množično uprejo.

Organizator posveta, Koalicija za trajnostno prometno politiko, pa je tudi izbral idealen čas v dnevu - ob 12. uri, ko so vsi, ki bi jih posvet zanimal, v službi. Očitek za izbiro te ure pa je letel na občino, na katero so stanovalci že bili jezni, ker jih ni sposobna ustrezno obveščati.

Če bi na MOL res želeli, da se Dunajska uredi, bi morali javno objaviti bistveno več informacij:

  1. Ta moment sploh ni mogoč pregled OPPN prek lokacije, npr. klika na zemljevid ali prek filtriranja po ulicah ali vsaj po četrtnih skupnostih.
  2. OPPN gre v javno objavo šele ko pride v fazo javne razgrnitve, takrat pa (predvidevam) se vidi le rezultat. Verjetno ni dobrega razloga, da ne bi javno objavili celotnega postopka. No, razen če si župan gradi tajen podzemni tunel za pobeg ...
  3. Javni posveti, kakršen je bil v knjižnici Bežigrad, morajo biti opremljeni z grafičnimi prikazi. Tloris in, če je možno, 3D, minimalno vsaj za trenutno stanje. Precej lažje bi se razvila vsebinska debata. Za to bi lahko poskrbel tudi organizator, namesto tega pa so se dialogi vrteli ob tem, da so sogovorniki zgolj z besedami prišli na isto lokacijo. Najbolje pa bi seveda bilo, če bi tovrsten prikaz nudila že občina kar na spletu, kjer bi lahko občani videli tudi že vložene pripombe.

Zato ni nič čudnega, da se na MOLu kujajo, da jih občani ne razumejo, občani pa obratno, da jim MOL ne prisluhne. Pričakovano, če pa so tako nespretni v kvalitetni komunikaciji. Tako organizator, kot mestna občina.

Obstaja posnetek posveta in če bi organizator in MOL ne bila nesposobna, bi ga preučila ter se učila na lastnih napakah.

Morilci na Ljubljanski mestni upravi
pod kategorijami: ljubljana, kolesarstvo, slovenija

Ta vikend je kolesarski festival. Mestna občina se rada podpiše pod marsikaj, da izgleda, da se trudi za kolesarje. Ker ni tako, sem dolžan objaviti spodnji dopis, ki ga je Oddelek za gospodarske dejavnosti in promet MU MOL prejel septembra 2013. Po preteklega tričetrt leta se še vedno nič ni spremenilo, niti ni na dopis ni bilo odgovora. Ker sem prepričan, da občina ne bi smela žrtvovati življenj, preden se prometna ureditev zgledneje uredi, kakor se je to zgodilo na Slovenčevi, si preberite kako neodzivna je mestna uprava za utemeljene predloge izboljšanja kolesarskih stez.


Spoštovani,

Kolesarske površine v Ljubljani niso optimalne, a kljub temu omogočajo, da je možno razmeroma udobno priti v katerikoli predel mesta. Občasno pa izkušnjo zmotijo posamezne kritične točke. Ena od takih kritičnih točk se nahaja na kolesarski stezi poleg prehoda za pešce čez Dunajsko cesto pri križišču s Kržičevo.

Situacija

Kolesarska steza je tu vodena vzporedno z Dunajsko in najprej prečka Kržičevo, tam pa je zarisana po površini za pešce, kjer zavije levo in spremeni smer pravokotno na Dunajsko. Dalje je izvedena s spustom na nivo vozišča poleg prehoda za pešce, pod pravim kotom na Dunajsko,tu pa zavije ostro desno in je spet vzporedna z Dunajsko. Naprej prečka uvoz do kompleksa Bežigrajski dvor in se dvigne nazaj na pločnik.

Slika prikazuje pot kolesarja ob Dunajski cesti v smeri od centra, stanje danes (zaslonski posnetek Servisa pobude meščanov z ročno označeno potjo)

Utemeljitev neustreznosti trenutne ureditve

Trenutna ureditev kolesarske steze je neustrezna zaradi več faktorjev:

  1. Gostota kolesarskega prometa. Kolesarska steza ob Dunajski je ena ključnih kolesarskih stez v Ljubljani, kjer se s kolesom letno opravi od 500 do 575 tisoč poti (v povprečju od 1300 do 1500 poti na dan) [1].
  2. Gostota motoriziranega prometa na Dunajski cesti. Dunajska cesta je imela leta 2005 povprečno letno dnevno obremenitev 53000 vozil [2], od takrat pa je promet verjetno še dodatno narasel. Pri trenutni izvedbi pride kolesar v neposredno bližino vozišča motoriziranega prometa.
  3. Vpadni kot in polmer krožnega loka ovinka. Kolesarji po kolesarski stezi pripeljejo pravokotno na Dunajsko cesto, polmer krožnega loka ovinka pa je bistveno manjši od minimalnega krožnega loka kolesarskih stez, ki znaša R=5,0m. Polmeri, manjši od 5,0m, predstavljajo tveganje za kolesarje, saj je potrebno hitrost zmanjšati pod 12 km/h, s tem pa se tudi bistveno zmanjša stabilnost kolesarja [3].
  4. Kolesarska steza je vodena ob robu voznega pasu za motoriziran promet, kjer se pogosto nabira pesek in drug drobir, kar predstavlja še dodatno nevarnost za zdrs kolesarja.
  5. Kolesarska steza je vodena neposredno poleg prehoda za pešce, zaradi česar se ob in na kolesarski površini pogosto nahajajo pešci in mirujoči kolesarji, ki čakajo na prečkanje Dunajske ceste, ter tako zapirajo kolesarjem pot.

Predlog spremembe

Predlagam, da se kolesarsko stezo spelje bolj direktno preko uvoza na dvorišče kompleksa Bežigrajski dvor. Različica A je izvedba z dvigom uvoza na nivo pločnika, različica B pa s spustom kolesarske steze na nivo uvoza in z dvigom nazaj. V obeh primerih to predstavlja bistveno izboljšanje varnosti od sedanje izvedbe.

Slika prikazuje pot kolesarja ob Dunajski cesti v smeri od centra, predlog spremembe je označen z zeleno(zaslonski posnetek Servisa pobude meščanov z ročno označeno potjo)

Za predlagano rešitev ni ovir:

  • Dostop na dvorišče prek uvoza je omejen in zahteva odklep. Uvoz zato ni v redni rabi in gost kolesarski promet ne bo predstavljal dodatnega tveganja.
  • Zemljišče je klasificirano kot cesta.
  • Zemljišče je v upravljanju Mestne občine Ljubljana.
  • Za različico A bi potrebovali mehanizacijo za polaganje asfalta in večjo količino asfalta (groba ocena 1m3).
  • Za različico B bi zadostovalo ročno polaganje spustne in dvižne klančine, prav tako bi bilo potrebno bistveno manj materiala.

Upam, da se zavedate neprimernosti trenutne izvedbe in da boste v najkrajšem času odpravili nevarno točko ter odprave ne boste odložili v projekt ureditve rumenih pasov. Odlašanje z odpravo vsakodnevno ogroža prek tisoč kolesarjev in ob dani gostoti kolesarjev me preseneča, da se še ni pripetilo kaj hujšega.

Če oziroma ko - ob taki izvedbi in gostoti prometa gre namreč le za vprašanje časa - se bo pripetilo kaj hujšega, pa bo ta dopis služil kot dokazno gradivo, da ste bili o nevarnosti točke pred tem že obveščeni in da kljub enostavnosti odprave tega niste storili.

S spoštovanjem.


Viri:

Prikritega oglaševanja brez možnosti prekinitve naročnine res ne bomo pogrešali
pod kategorijami: mediji, slovenija, internet

Styria Media Group AG, lastnik Žurnala, se je odločil, da brezplačnik zaradi izgub ukine. Društvo novinarjev Slovenije je mnenja, da je to katastrofa za celoten javni prostor. Pravijo:

Zaprtje vsakega medija, ki je prispeval k novinarsko profesionalnemu in verodostojnemu obveščanju javnosti in je pomenil dodatno ponudbo na trgu, je zelo slaba novica za medijski prostor in novinarstvo.

Trditev, da je bil Žurnal novinarsko profesionalen in verodostojen medij, ne bi mogla biti dlje od resnice. Ob tem ne mislim novinarjev, ki so medij ustvarjali, ampak medij kot celoto, še posebej to velja za tiskano izdajo ob vikendih.

Poglejmo zakaj Žurnala, ki je bil pravzaprav svitek pisanih oglasov, prikritih oglasov in nekaj besedila, ne moremo primerjati z Dnevnikom ali Delom. Na spodaj prikazani strani je oglas. Ga vidite? Če ga ne, lahko na sliko kliknete, da se prikaže namig.

Opa, kar dva oglasa sta! To je 25. stran Žurnala, izdanega na soboto, 9. marca 2013. Na njej so tri besedila, ki oblikovno ustrezajo člankom, dva od teh pa sta oglasa. Poskusimo še enkrat, tokrat z 31. stranjo iste izdaje Žurnala. Prepoznate oglas? Klik, če ne.

To žal nista osamljena primera v tej isti izdaji Žurnala, celotna "oglasna priloga" je nabor oglasov in vsakemu oglasu pripadajočega članka, tega pa si sam ne znam razlagati drugače, kot da gre za prikrito oglaševanje.

Posebej škodljivo je, da gre pogosto za z "zdravim" življenjem povezane oglase, pri čemer niti znanost ne ve kaj točno pomeni "živeti zdravo", saj je v času življenja posameznika enostavno preveč dejavnikov, da bi jih lahko dobro razumeli. Sobotni Žurnal so na območju večjih mest dostavljali tudi v nabiralnike, temu pa se tudi ni bilo moč izogniti, saj je Žurnal veljal za medij in ne za reklamni letak. Gre za izkoriščanje enake pravne luknje, kot so jo izkoriščali zloglasni predvolilni brezplačniki.

Posledica tega je bila, da so stare gospe veselo in nekritično prebirale Žurnal, na avtobusu pa si lahko slišal kaj vse bi morale kupiti, da bi bolj zdravo živele.

Prikrito oglaševanje je tudi zakonsko prepovedano po 47. členu Zakona o medijih. Za prikrito oglaševanje velja tudi domneva, da je narejeno z namenom, torej, da ni možno, da bi urednik naključno odobril članek, ki omenja Nodol, seveda poleg oglasa za Nodol.

Za nadzor nad mediji oziroma nad prikritim oglaševanjem je pristojen Inšpektorat RS za kulturo in medije. Škoda je videti, da je to zgolj še eno področje, na katerem se nadzor ne izvaja. Z zavajanjem s strani medijev se namreč dela škoda celotni družbi, pri Žurnalu pa pri sobotnih izdajah ni bilo niti privolitve k ogledu oglasov, kakšrno uporabnik naredi npr. pri obisku spletne strani, saj je Žurnal prispel v nabiralnik, želeli ali ne. Ravno zaradi te nezmožnosti odpovedi "naročnine" je predstavljal še toliko večji poseg v delovanje družbe.

Da Žurnal ne bo več strašil in zavajal po nabiralnikih, je nekaj, kar kar me zares veseli. Društvo novinarjev Slovenije se bo moralo zamisliti, če z označevanjem Žurnala kot kredibilnega medija ne škodijo svoji kredibilnosti. Novinarjem, ki so ostali brez dela, pa želim, da bi iz vsega potegnili čim več lekcij, da bi se iz njih naučili, česa v bodoče ne smejo ponoviti, ter predvsem da ne bi obupali.

Sam pa si bom danes še zadnjič postregel z Žurnalom tako, kot ga imam najraje. Na žaru.


Kako poštena je izvedba volitev v Državni zbor v Sloveniji
pod kategorijami: politika, slovenija, internet

Že pred časom sem na internetu videl opis metode za zaznavo volilne prevare. Metoda je precej enostavna, gre za vizualizacijo volilnega izida zmagovalca v dveh dimenzijah. Prva dimenzija predstavlja udeležbo (vodoravna os), druga pa delež volilcev (navpična os), ki so glasovali za zmagovalca.

Tovrstno vizualizacijo, ki so jo avtorji poimenovali prstni odtis volitev, lahko vidite spodaj, kjer so razvidni tudi nekateri izidi volitev po državah. Primeri prevar so obkroženi z rdečim krožcem.

Ko sem na strani Državne volilne komisije opazil, da so za volitve v Državni zbor za leto 2011 na voljo tudi podatki po posameznih voliščih in ne zgolj po volilnih okrajih oziroma enotah, sem se zavedel, da lahko vajo ponovim na slovenskih podatkih.

Ideja te metode zaznave volilne goljufije je v tem, da je volitve najlažje ponarediti tako, da na nekaj voliščih zmagovalna stranka dobi 100 odstotkov oddanih glasov, običajno pa je na teh voliščih tudi udeležba 100 odstotna. Goljuf postopek ponavlja, dokler odstotek ne ustreza željenemu. Na vizualizaciji se taka goljufija pokaže kot dodatna zgostitev v desnem zgornjem kotu.

Z nekaj vrtenja podatkov in predvsem iskanja pravih parametrov za izris grafa so se začele prikazovati pravilne vizualizacije. Ker je PS in SDS le 5 odstotkov razlike in ker sta v tem mandatu Državnega zbora pravzaprav obe stranki sestavljali vlado, lahko vidimo kako se stranki primerjata.

Veseli me, da ni nekih anomalij v desnem zgornjem kotu.

Bolj zanimivo je videti, da so neveljavne glasovnice z 19 tisoč glasovi tudi vidno "premagale" nekoč mogočno LDS, ki je dobila 16 tisoč glasov.

Spodnji graf predstavlja zbirni delež glasov za stranko po udeležbi glede na volišče. Če bi prihajalo do anomalij v desnem zgornjem kotu, bi na grafu to videli kot ponovno vzpenjanje tik pred 100 odstotno udeležbo.

Glede na te podatke ni videti nekih znakov goljufij glede predčasnih volitev v Državni zbor leta 2011.

Nekje imam v spominu, da je Državna volilna komisija že pred leti zaznala nekatera manjša volišča, ki so imela tudi večkrat zaporedno 100 odstotno udeležbo, a ne najdem potrditve. Če prav razumem, je to eden od razlogov, da zadnja leta v volilni komisiji sedi tudi član, ki ni vezan na lokalno okolje.

Papirnate volitve zaenkrat delujejo. Politiki vas bodo prepričevali, da potrebujemo elektronske in spletne volitve, a te je precej lažje ponarediti. Najprej se na tehnologijo spozna precej manj ljudi, poleg tega je vprašanje še zaupanja - pri papirnatih volitvah kot volivec zaupaš volilni komisiji, torej trem fizičnim osebam, pri elektronskih ali spletnih volitvah pa je potrebno zaupati centraliziranemu, od volivcev odtujenemu sistemu, ki ga večina ne razume in ga zaradi tega tudi ne more preveriti.

Če politiki še vedno želijo povečati udeležbo volivcev na volitvah, naj najprej prečistijo svoje vrste.


Viri:

Podatki o izidu volitev v Državni zbor leta 2011 po posameznih voliščih, DVK (Lokalna kopija).

Znanstveni članek o metodi.

Debata o metodi, Reddit.com.

O glasniku digitalnih tehnologij
pod kategorijami: politika, slovenija, internet

Domen Savič je na Twittru pred kratkim svoje sledilce vprašal kdo je aktualni glasnik digitalnih tehnologij. Glede tega dolgujem še pojasnilo o tem kaj se je takrat pravzaprav zgodilo.

Po mojem odprtem pismu Vuku Ćosiću je ministrstvo postopek imenovanja ustavilo. Od ministrstva, ki se na polemiko javno ni odzivalo, sem po ZDIJZ zahteval še spremno dokumentacijo k imenovanju. Mojemu zahtevku so ugodili le delno, in sicer brez dokumentov, ki predstavljajo osebne podatke, pri tem pa gre predvsem za življenjepisa obeh kandidatov. Posredovali so mi štiri dokumente, kar je bilo po mojem mnenju od ministrstva nekoliko skromno, predvsem ker iz posredovanih dokumentov nisem uspel razbrati razlogov.

Na odločbo sem se želel pritožiti, pri čemer pa sem se na grši način naučil, da je rok za pritožbo 15 koledarskih (in ne delovnih) dni. Moja pritožba je bila zato na prvi stopnji zavrnjena, dlje pa nisem vztrajal.

Kot že rečeno, ministrstvo je postopek imenovanja ustavilo, tako da je glasnik digitalnih tehnologij ostal Aleš Špetič. V vsebinsko presojo dela glasnika se ne bom spuščal, ker me je zmotil predvsem način kadrovanja, kjer je izgledalo, da gre za strankarsko imenovanje.

Z Vukom Ćosićem sva se pred par tedni dobila na kavi. Bil je seveda nekoliko užaljen, ga popolnoma razumem, sploh če sklepa po logiki, "Zakaj se bistveno bolj vplivne službe podeljujejo strankarsko, pa se neplačana ne bi smela?" Ne dvomim v njegove strokovne reference, res pa je, da nikoli ne vem, v kateri vlogi naj ga upoštevam - kot digitalnega stratega stranke, kot "vstajnika" ali kaj tretjega. V kombinaciji s tem, da ga imenuje minister iz stranke, s katero poslovno sodeluje, pa to že preseže mejo tiste osnove higiene.

Zaradi v Sloveniji tako pogostega videza političnega kadrovanja državljani ne moremo imeti zaupanja v institucije. Zadnja taka primera, za mene še toliko bolj boleča, ker se lahko do njiju le omejeno javno opredeljujem, sta netransparentna izbira vodstva KPK, ki spet daje videz strankarskega kadrovanja, ter zaposlitev Roka Praprotnika na NLB.