Slovenija si je za leto 2020 zadala cilj, da bo pri pridobila četrtino oz. 25 odstotkov končne rabe energije iz obnovljivih virov. Slovenija ima relativno velik delež hidroelektrarn, ki spadajo v obnovljive vire energije, ampak končno rabo obsega tudi neposredna raba energentov npr. za prevoz, ne samo električna energija. Kljub visokemu deležu hidroelektrarn je zadnja leta kazalo, da nam ne bo uspelo, saj so bili skupni deleži obnovljivih virov leta 2017 21,66%, leta 2018 21,38% in leta 2019 21,97%. Premalo.
Lani je sicer k zmanjšani rabi fosilnih goriv pomagal kovidni zaklep družbe, ko je bilo osebnega prometa zelo malo, tako da prve ocene kažejo, da bo delež obnovljivih virov višji, in sicer okrog 23,5%.
Za izpolnitev obljube 25 odstotkov bo morala Slovenija opraviti t.i. čezmejni statistični prenos obnovljivih virov energije. To pomeni, da Slovenija eni drugi državi članici EU plača nekaj denarja, da lahko k svoji kvoti prišteje nekaj njenih megavatnih ur porabljene energije iz obnovljivih virov in si tako lahko čestita, da je dosegla cilje za rabo energije iz obnovljivih virov.
Koliko energije nam umanjka?
Za leto 2020 še ni končnega statističnega poročila koliko energije smo porabili, a če sklepamo po preteklih letih, je končna poraba približno 73% oskrbe s primarnimi energenti. Leta 2020 smo se oskrbeli z 74.647 gigavatnimi urami energije, 73% te vrednosti pa znese 54.489 GWh. Odstotek in pol ocene porabljene energije je 817 GWh.
Cena za statistično preneseno megavatno uro naj bi bila nekje med 12 in 13 euri, kar znese med 9,8 in 10,6 milijona, torej približno 10 milijonov.
Če bi v letu 2020 ne bilo koronskega zaklepa družbe in bi bila oskrba in poraba energije podobna preteklim letom, bi za dokup razlike potrebovali več kot 20 milijonov evrov.
Dopolnitev, 29. november 2021.
Žurnal24 poroča, da smo dosegli 24,16% delež OVE v bruto končni rabi energije. Manjkajoči del do 25%, 455GWh, smo odkupili od Češke za približno 5 milijonov, kar pomeni ceno okrog 11 eurov za megavatno uro.
Opombe, viri in reference: