Zablode postsocializma je še razmeroma sveža (lanskoletna) knjiga Vesne Vuk Godina, ki želi govoriti o tem kje je Slovenija (in tudi druge postsocialistične države) zašla na poti v klub razvitih družb zahodnega tipa. Vesna Vuk Godina je antropologinja, predava na mariborski Filozofski fakulteti in ljubljanski Fakulteti za družbene vede in ne dvomim o njeni strokovnosti ali usposobljenosti. Tematika, ki jo knjiga obravnava, je zanimiva, žal pa sem bil nad izvedbo nekoliko razočaran in se mi zdi, da je knjiga šla morda malo prehitro v tisk.
Knjiga obsega približno 330 strani, ki so razdeljena v 4 poglavja, dolga po odokativno 50, 120, 150 in 5 strani. Kateri bedak šteje strani poglavij, se vprašate? Število poglavij res nima nekega vpliva na vsebino, pa vendar velja, da človek z napačnim orodjem zelo težko doseže določene cilje - tako se z vilico zelo težko poje juho.
Obsežna poglavja so kot velik petkilski kos govejega mesa, ki ga je kuhar v enem kosu dal v pečico: hrana bo navzven izgledala pripravljena, medtem ko bo v sredini še surova. Podobno je s to knjigo: poglavja so predolga, napisana v zelo enakomernem ritmu, zelo številni citati pa ta ritem še poudarijo do te mere, da poglavja spominjajo na daljšo seminarsko nalogo, kjer želi študent profesorja preobremeniti z obsegom pisanja, da se ubogi revež ne bi pretirano ukvarjal z vsebino. Zaradi dolžine poglavij je zato težko slediti rdeči niti, citati pa avtoričino misel še dodatno razbijajo in redčijo, namesto, da bi služili kot argumenti za zaključno misel posameznega (krajšega) poglavja.
Ob branju tega sem se spraševal katero ciljno publiko je možno nagovoriti s tako obliko, zaradi katere je knjiga težje prebavljiva, kot bi morala biti. Zaradi notranje nerazdelanosti daje občutek, da ni namenjena širši publiki in ne kot gradivo za študente, obojim bi namreč bila bolj razdelana struktura v veliko pomoč.
No, ne gre pa razumeti, da je vse katastrofalno. Sam smatram kulturo, podobno kot tudi avtorica, kot eno izmed ključnih pogojev oz. okoliščin, pomembnih za delovanje skupnosti. Vsebina zato nudi v razmislek precej zanimivih idej, ki niso radikalno nove, so pa nanizane v zametek nečesa smiselnega.
Osebno mi je kot arhetip slovenskega gospodarskega organiziranja všeč ideja domačije, ki pa ni mišljena slabšalno (ne v smislu "po domače"), ampak kot jasno začrtano skupnost, ki ne obsega zgolj družine, ampak tudi druge ne-sorodstveno povezane posameznike, ki prebivajo na domačiji. Avtorica tudi dobro predstavi motivacijo in vrednote, ki so v tovrstni skupnosti pomembne za tisto, kar najbolj šteje - preživetje.
Verjamem, da se bo knjiga v Sloveniji zelo dobro prodajala, na tujino pa lahko pozabimo, to ni Gladwell. Vsebina in ideja je pomembna, a knjiga je, morda nekoliko ironično, dober primer slovenskega domačijskega načina razmišljanja, ki ne vidi dlje od domačije, torej od avtorja in založbe oz. spremljevalnih akterjev. Ne vidi in ne upošteva bralca, zato knjiga ni material za mednarodni bestseller in bi, preden lahko začne razmišljati, da bi to postala, morala biti v pretežnem delu še nekajkrat prestrukturirana in prepisana.
Nekatere druge recenzije:
Knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak Slovenec (Boštjan M. Zupančič)