Iz kje izvira konflikt med mladimi in starimi
pod kategorijami: slovenija mladi

"Kako smo prišli do debate o tem, da ljudje po celem življenju garanja niso več upravičeni do dostojanstvene starosti ali pa mladi do socialne varnosti?"

Tako se Miha Blažič - N'toko sprašuje v Mladini s 14. novembra, kjer se je razpisal o konfliktu med mladimi in starejšimi v slovenski družbi. Starejše poimenuje za "zaščitene medvede", saj so zaradi redne zaposlitve nedotakljivi. Ugotavlja, da imamo mladi frustracije in odpor do starejših, da imamo "tisoč in en razlog", da jih sovražimo. Do tega po Blažičevem mnenju prihaja, ker država spodbuja konkurenčnost in ne varnosti. Na koncu pride do zaključka, da je smiselna rešitev krajšanje delovnega časa.

Menim, da se Miha Blažič moti.

Stara mama je upokojena skoraj tako dolgo, kot sem sam na svetu. Privoščim ji, morda sem ob tem tudi nekoliko zavisten, saj se zavedam, da česa takega ne bom doživel. A ko v pogovoru navrže, da je nam mladim lahko, saj imamo še celo življenje pred seboj, me prežame jeza. Od kje upokojencu, ki že več desetletij uživa pokojnino, predrznost, da mi zavida še mojo mladost? Upokojenih, ki so se po vseh standardih upokojili mladi, stari tam okoli pedeset let, v Sloveniji ni malo in takega človeka ne morem šteti kot izgaranega. Nek drug tak prejemnik pokojnine kot hobi vodi dejavnost, pri kateri nekega drugega mladega človeka mimo vseh davčnih postopkov plačuje z gotovino, v popoldanskem času pa prenavlja drugo stanovanje, ki ga namerava oddajati. Ne dvomim, da se bojo vselili mladi.

Z družbenim statusom ni nič narobe, kadar so uživalci do njega utemeljeno upravičeni, takrat ima status legitimnost. Večina teh primerov pa legitimnosti nima. Dopuščanje zgodnjega upokojevanja je bila neodgovorna poteza pri vodenju državne politike, saj dela zmožen človek ne bi smel posedati v brezdelju. Dobrodošlo je, da upokojenec pri močeh vodi dejavnost, a naj vendar ne bo tako brez časti, da z izogibanjem plačevanja davka mladega ropa njegovih pravic - zavarovanja in delovne dobe. Tako dejanje je za mlade žalitev. Neprimerno je tudi, da upokojena oseba pozabi, da uživa nekaj tako neverjetnega, kot je več deset let prejemanja državne pokojnine. Moja generacija tega ne bo izkusila.

Hud vir konfliktov je tudi lastništvo nepremičnin. Starejši so si lahko po zaslugi Jazbinškovega zakona od države pridobili stanovanja z ugodnim odkupom, bistveno pod tržno ceno, mnogi tudi več njih. Ti sedaj uživajo pravice zaposlenih in upokojenih. Na drugem polu si mora mlad človek v Sloveniji iz meseca v mesec iskati delo - do zaposlitve ponavadi ne pride -, da lahko plačuje previsoko najemnino najemodajalcu, ki je stanovanje pridobil z oškodovanjem državnega premoženja, torej spet nelegitimno. V službi starejšega človeka tipično srečuje kot redno zaposlenega in nadrejenega, za katerega opravi svoje in često še dobršen del njegovega dela, saj redno zaposleni v svojem udobju ne sledi več razvoju. Takega nadrejenega mlad človek zopet ne more vzeti za vzor, ampak ga utemeljeno prezira.

Študentsko delo je ena najbolj neodgovornih stvari, ki se je pripetila slovenski družbi na sploh. Uvedeno je bilo leta 1994, s časom pa se je izrodilo v sistematično zlorabo mladih. Mladim je odvzelo možnost redne zaposlitve znotraj organizacij, stabilno gradnjo kariere ter delovno dobo. Delodajalcem je nudilo polkvalificirano delovno silo za ceno bureka in za obljube delovnih izkušenj, kar pa ni prišlo brez stranskih učinkov. Študentski delavci so se naučili biti potrošna roba in popolnoma vseeno je bilo, ko se niso zglasili na delu. Pač niso dobili plačano, na delo pa je stopil naslednji. S takim odnosom se eni študentski delavci niso mogli priučiti odgovornosti in zanesljivosti, drugi pa so ugotovili, da jim tovrstno samostojno delo pravzaprav bolj ustreza in se odpravili na pot samostojnega podjetništva. Izigravanje in izrinjanje mladih se danes nadaljuje z neplačanimi pripravništvi in z Zakonom o uravnoteženju javnih financ, ki prepoveduje zaposlovanje v javnem sektorju.

Mladi ne rabimo socialne varnosti, ampak priložnost, da se izkažemo. Vse to toleriramo in tudi požremo, ker vidimo priložnosti in želimo marsikaj doseči. A največji pljunek v obraz je odrekanje priznavanja dosežkov. Ko mladim uspe kaj neverjetnega, so deležni kake lepe besede, pri tem pa se že konča. S strani starejših in nadrejenih ne dobijo priznanja z dejanji.

To so glavni viri slovenskega trenja med mladimi in starimi: starejši so si pridobili nadvlado nad mladimi, ki je mlajši ne moremo smatrati za legitimno, saj večina njihovih pridobitev ni bila ustvarjena z delom in sposobnostjo. Mlade sistematično in sistemsko izigravajo in ropajo z oblikami dela, ki ne nudijo predvidljive varnosti in so brez pravic, hkrati pa jim še pol tega, kar zaslužijo, poberejo z davčno utajevanimi najemninami. Ob vsem tem pa veselo ignorirajo dosežke mladih. Ljudi, ki imajo do tebe tak odnos, je res težko ne sovražiti!

Skrajševanje delovnega časa ne reši poglavitnega, saj vsi vzroki nastalih zamer ostajajo. Največji del konflikta bi razrešili, če bi začeli priznavati dosežke mladih z dejanji, ne zgolj z besedami. Torej, da bi jih ob prizadevnosti in doseganju kakovostnih rezultatov nagradili s finančno stabilnostjo in ne tako, kot se je nekdanji glavni urednik Večera spraševal o Jaši Lorenčiču: “Zakaj te damo Jaši 100 evrov za koncert? Daj mu 20, saj bo itak šel, saj vidiš, kako je zagnan.” Zakaj vrtnine pridno in izdatno zalivamo, ko spomladi ženejo, mlade in perspektivne delavce pa izsušujemo?

Finančna varnost in stabilnost je osnova za kvalitetno delo, izjemni dosežki se ustvarjajo le, ko nudimo sposobnemu človeku varnost, da dan za dnem niza majhne korake naprej. Vsa velika podjetja in podvigi so zrastli iz majhnih. Tako je npr. Dnevnikova ekipa, ki ustvarja vizualizacije v rubriki Objektivno, v treh letih prišla do mednarodnega priznanja, do katerega so se priborili v boju z medijskimi velikani, ki so nekaj velikostnih razredov večji od Dnevnika. Menite, da bodo vodje prepoznali ta dosežek kot nekaj, kar si zasluži finančno stabilnost in nadaljnje vlaganje?

Koliko je takšnih med redno zaposlenimi, ki so sposobni toliko empatije in vodstvenega uvida, da si aktivno prizadevajo, da bi honorarne sodelavce, ki so v organizaciji pravzaprav ustvarili pomembna znanja, obdržali ne z izsiljevanjem, npr. z izjavami, "da je drugje enako ali še slabše" ter da "naj bodo veseli, da imajo delo", ampak raje s priznanjem, da delajo dobro?

Izjemni dosežki zahtevajo nekaj sreče, a niso naključja. Ker taki posamezniki dokazujejo, da delajo dobro, jim je potrebno pripustiti, da sodelujejo pri odločitvah o svojem delu in tudi širše znotraj organizacije. Sprva kot opazovalce in posvetovalce, da lahko v intimi pogovora na štiri oči pretehtajo hipotetične odločitve in vrednotijo boljše in slabše.

Sčasoma taki posamezniki razvijejo nov, bistveno boljši pristop k reševanju dane težave. Takrat jim moramo dovoliti, da svoje ideje udejanijo. Zelo pomembno je, da idejo udejani avtor, saj je to nova priložnost za njegovo rast in nadaljno zvestobo mentorju ter organizaciji.

Miha Blažič žal ne razume, da mladi, ki so jezni zaradi privilegijev starejših, vendarle niso najboljša stvar, ki se je gospodarstvu kadarkoli zgodila. Nobena gospodarska družba ne potrebuje internega razslojevanja na bolj in manj priviligirano kasto zaposlenih, ker je to resna ovira na poti k temu, da bi vsi stremeli k istemu cilju. Slovensko gospodarstvo nujno potrebuje kvalitetno vodenje, ki bo pripoznavalo dosežke in jim dajalo veljavo ne samo z besedami, ampak tudi z dejanji, hkrati pa bo od vseh zaposlenih zahtevalo, da ostajajo na svojem področju na tekočem, saj bodo le na ta način konkurenčna podjetja in tudi zaposleni.