Konec junija oz. začetek julija sem se kot predstavnik KPK v okviru sodelovanja z Ministrstvom za notranje zadeve udeležil konference na temo ponovne rabe informacij javnega značaja. Share PSI 2.0 je partnerska mreža znotraj 25 držav, tokratna konferenca pa je potekala v Grčiji, na otoku Samos, in obravnavala ponovno rabo informacij znotraj javnega sektorja. S predstavnico MNZ sva predstavljala Supervizor.

Predavanje o Supervizorju je bilo lepo sprejeto in Supervizor je požel kar nekaj zanimanja, tudi izvedbeno tehničnega - eno konkretno vprašanje se je npr. nanašalo na to, če se podatki v Supervizorju posodabljajo. (Se, dnevno.)

No, čeprav ima javni nastop vedno svoj čar, so še bolj zanimive predstavitve projektov, na katerih so delali drugi. Če bi predstavitve razdelil v tri kategorije, bi bila prva vse okrog RDF. RDF je zbirka zelo kompleksnih standardov, ki zahtevajo precej teoretičnega predznanja, da koncepte posameznik sploh zaobjame. EU očitno namenja znatne zneske za raziskave na tem področju.

Druga kategorija predstavlja bolj teoretično naravnane projekte, npr. modeliranje procesov in preizkušanje ukrepov na modelih. To je nekaj, kar si zelo težko predstavljam, da bi v Sloveniji dobro delovalo v praksi. Modeliranje ukrepov je koristno orodje, s katerim lahko že pred uvedbo napovemo posledice. To brez dvoma počne npr. UMAR, v splošnem pa se mi zdi, da v Sloveniji podcenjujemo pomen takih orodij ter preveč poveličujemo politične odločitve.

Tretja kategorija mi je najbolj zanimiva in obsega praktične rešitve, ki že lahko nekaj pokažejo. Spodaj sledi nekaj teh primerov, ki so se mi zdeli zanimivi in morda koristni tudi za prenos ideje v Slovenijo.

Javni potniški promet

Taka je npr. ponovna raba informacij o mestnem prometu v Španskem mestu Gijon (Pozor: navigacija po predstavitvi deluje s tipko desno in včasih tudi navzdol). Predstavitev je bila zanimiva, ker so imeli v Gijonu sila podobno situacijo kot je v Ljubljani še vedno, le da so španci aktivno pristopili k ponovni rabi. Ko so španski odprtopodatkovni navdušenci in mestne oblasti sedli skupaj, so uvideli, da ni omejitev, da ne bi podatkov naredili dostopnih javno. Posledično so aplikacije razvile tudi tretje osebe, npr. posamezni razvijalci in pa podjetja. Zanimivo je, da v predstavitvi kot primer izpostavlja tudi aplikacijo, ki teče na tabličnem računalniku, ki je pritrjen na steno lokala, kjer lahko gosti vidijo čase prihoda avtobusov - podobno (potencialno) rabo sem namreč že sam izpostavil že septembra 2011 v predstavitvi na temo odprtih podatkov.

A ponovna raba se ne ustavi tu, večje LCD zaslone z informacijami o voznih redih so španci namestili tudi v bolnišnice in na fakultete, tako da pacientom in študentom ni potrebno stati na soncu in dežju - če tega seveda ne želijo.

V Ljubljani se je situacija razvila tako, da sem šel aprila 2012 na obisk na LPP k gospodu Joštu Šmajdku, ki je pojasnil, da LPP vozne rede smatra kot poslovno skrivnost. Zaradi performančno zanič rešitve ter želje, da nadzorujejo pretok informacij, pa programskega vmesnika ne objavljajo javno. Kljub temu so na voljo aplikacije za mobilne telefone za LPP, na primer Trola, LPP Info in LPPBus.

Ko je znanec pred kakšnim letom od LPP zahteval informacije o postajališčih, jih je dobil šele po pritožbi na urad Informacijskega pooblaščenca, ter še takrat natisnjene, v papirnati obliki. Če bi bil sam direktor LPP, bi mi vsekakor bilo v interesu, da imajo potencialni potniki na voljo čim boljše informacije o prihodih avtobusov, zato se mi zdi skrivanje informacij o postajališčih in voznih redih nerazumno, ker LPP s tem zavira in omejuje ponovno rabo.

Odprti podatki pri Amsterdamskih gasilcih

Bart van Leeuwen (@semanticfire) je profesionalni gasilec in razvijalec. Gasilci se za razliko od večine zelo dobro zavedajo pomembnosti upoštevanja tveganj, Bart pa to poskuša peljati še korak dlje.

Imel je zelo privlačno predstavitev, v kateri je predstavil kako so z uporabo odprtih podatkov znižali stroške in zmanjšali tveganja. Zgolj za licenčne zemljevide Amsterdama so letno namenjali 600 tisoč evrov. Z informatizacijo in avtomatizacijo povezovanja zemljevida, podatkov o lokaciji, o tipu zgradbe, o rabi zgradbe in o požarni ogroženosti okolice lahko gasilci bolje precenijo situacijo ter gredo v akcijo bolje pripravljeni, z manj neznankami in manj tveganja.

Njegov pristop mi je všeč, ker je proaktiven in preventiven. Gasilci bojo vedno potrebni, odločitve, ki jih sprejemajo, pa nosijo zelo velika tveganja. Ker so tveganja velika, na intervenciji ni dosti prostora za površnost, zato je predhodna pripravljenost ekipe toliko bolj pomemben faktor. K temu pa seveda sodijo tudi kvalitetno ovrednotene informacije, ki so podlaga za odločanje.

Informacijska podpora slovenskim gasilcem

Poleg Supervizorja se je na Share-PSI predstavljal še en slovenski projekt, in sicer projekt Laboratorija za telekomunikacije Fakultete za elektrotehniko 6inAction. Gre za sistem, ki omogoča boljšo komunikacijo reševalnih enot na terenu, bodisi z nadzornim centrom bodisi med sabo, za to pa uporablja vse kar lahko, od namenskega omrežja za reševalne službe tetra, ki ima majhno prepustnost, do komercialnega mobilnega omrežja, ki omogoča tudi prenos videa.

Morda bi kdo oporekal rabi mobilnega omrežja za namene reševalnih služb, a se izkaže, da so v več kot 99% primerov komercialno dostopna mobilna omrežja enako ali bolje preizkušena, imajo enako ali boljšo pokritost in se hitreje razvijajo od specialnih omrežij, kakršno je npr. tetra. Ob ustrezni nastavitvi na nivoju operaterja mobilna omrežja omogočajo tudi zagotavljanje kvalitete storitev, tako da imajo podatki reševalne službe prioriteto pred ostalimi, s tem pa odpade tudi pomislek o zasičenju omrežja.

Prvič so slovenski gasilci sistem menda uporabili letos na mednarodni intervenciji ob poplavah v BiH in v Srbiji, kjer naj bi se sistem dobro obnesel.

Italjansko črpanje Evropskih sredstev

Črpanja sredstev iz kohezijskih skladov EU, ki zaradi nepravilnosti v Sloveniji predstavljajo pereč problem (ravno danes prihaja nova serija klofut iz EU), so se v Italiji lotili z odprtostjo. OpenCoesione je portal (v italjanščini), na katerem lahko vsakdo pregleda stanje posameznega projekta, ki prejema sredstva iz kohezijskega sklada EU. Na voljo so informacije o temi projekta, o regiji, kjer se projekt izvaja, o ciljih projekta ter o višini dodeljenih in že izplačanih sredstev.

Po navedbah predavatelja projekt bdi nad 75 miljardami investicij, s pomočjo projekta pa so uspeli razkriti tudi "zombi" projekte, ki so na papirju videti super, v realnosti pa se projekt ne izvaja. Ne dvomim, da se taki projekti najdejo tudi v Sloveniji.

Podoben ukrep bi sam predlagal tudi slovenskim ministrstvom, a me je hkrati strah, ker bi zelo verjetno projekt dali v izvedbo večjemu IT podjetju, ki bi ga predimenzioniral ter si vzel celo leto za izvedbo. Na izvedbenem nivoju smo v Sloveniji zelo šibki, o tem več nekoč drugič.

Kvalitetna storitev javne uprave po Norveško

Predstavnika Norveške agencije za javno upravo in eupravo sta natresla nekaj zanimivih statistik. Z anketo so izvedeli, da se kar 72% javnih organov zaveda, da imajo drugi organi podatke, ki bi jim pri delu koristili, ter da se jih kar 55% zaveda, da držijo podatke, ki bi koristili drugim organom.

To so veliki deleži, problem, ki pri tem nastopi, pa je deljenje podatkov. Poleg tehničnih detajlov - v kakšnem zapisu se bodo podatki izmenjevali - so tu še pravna vprašanja - katere podatke se sme deliti ter s kom.

V ta namen so za označevanje politike deljenja podatkovnih zbirk dorekli sistem semaforja, kjer so z rdečo označene tiste podatkovne zbirke, ki se delijo zgolj z uporabnikom, ki se ga podatki tičejo, z rumeno tiste, ki se delijo omejeno, z zeleno pa tiste podatkovne zbirke, ki so široko dostopne. S takim poenostavljenim sistemom potencialni uporabnik hitro dobi osnovno informacijo o dostopnosti podatkov.

En bolj znanih norveških uspehov na področju odprtih podatkov je vremenski portal yr.no, kjer so z odpiranjem odkrili zelo stare napake v računskih modelih, ki se uporabljajo za napovedovanje vremena.

Naslednji zelo všečen koncept, ki ga uvajajo norvežani, je enoten centralni prijavni sistem ter register za kontaktne informacije državljanov. Enoten prijavni sistem menda omogoča prihranke in večjo učinkovitost javne uprave.

Ideja o enotnem registru kontaktov mi je všeč, ker pričakujem, da bomo v naslednjih nekaj letih v Sloveniji kvaliteto javne uprave dvignili na nivo, da bi javni uslužbenec poklical državljana, ko bi naletel na situacijo, da bi potreboval dodatno informacijo in ne obratno, da mora državljan preverjati kaj se z njegovo zadevo dogaja.

~~

Skupen strokovni izkupiček konference je bil presenetljivo dober. Čeprav je večina zadev predstavljala take in drugačne EU ter državne projekte, so med njimi tudi nekateri res dobro izvedeni, od katerih se je bilo vredno in možno marsičesa naučiti.