(Prvotno objavljeno na Facebooku.)

Glej, Nina.

Vsakič, ko vidim na Delu novico o evropskih sredstvih, se moram zelo močno brzdat, da ne napišem česa, kar bi morda kdo smatral kot nesramno. Da bomo držali debato čim bolj konkretno, danes govorim o tem članku - http://www.delo.si/mnenja/komentarji/sluzba-za-pospeske.html

Naslov je "Služba za pospeške", podnaslov "Vlada je končno priznala, da je s črpanjem evropskega denarja nekaj hudo narobe." Prvi problem - naslov ne odraža vsebine. Dalje avtorica porabi tri odstavke, da pove nekaj dejstev, ki bi v članku tujega porekla zasedala en odstavek.

Četrti odstavek je grozen na več načinov. Od nepotrebnih stavkov, katerih sporočilnost ni jasna (Samo da spet ne bo dobro plačana služba za »naš« kader.), do tega, da avtorica postavi tezo, da bi k učinkovitosti opravljanja funkcije bistveno doprineslo, če bi ta servis vodil minister z listnico, pri čemer ni nobene argumentacije te trditve. Najhujša pa je mistifikacija pridobivanja evropskih sredstev, kjer to opravilo označi z nesramnostjo, ki je zelo človeška lastnost, čeprav gre pri tem za zelo eksakten in predvsem operativen problem.

V petem odstavku hkrati postavi trditev in jo zanika - potrebo po pospeških potrjuje dokument, katerega je ministrstvo objavilo z zamudo. Le kako to pelje k "pospeškom"? Šesti odstavek pa predstavlja tak splošni "nič ne dela" zaključek.

Oprosti, Nina, ampak to ne bi smel biti prispevek novinarja, ki naj bi bdel nad tri cela faking dve milijardami evrov državnega denarja za investicije. Tak novinar na tem mestu nas vse zelo zelo drago stane.

Ko preberem tak članek, vidim kup neargumentiranih trditev, mistificiranje postopkov v državni upravi, pavšalno sprejemanje vseh trditev in pa popolno ignoriranje vsega že videnega - in ti praviš naj ne govorimo čez novinarje?

"Mnenje je", porečeš. Prvič se pod "mnenje" konkretno na strani Dela znajde kar vse po vrsti. Drugič, mnenje take kvalitete imaš lahko o pici in bureku ali pa o španskem bezgu in angelskih zvonovih, kjer je močan faktor osebni okus. Ko pa govorimo o črpanju evropskih sredstev, pa je pretvarjati se, da se nam denar "nesramno izmika" naravnost perverzno in je vsakršno mnenje brez argumentacije nekaj, kar bi moral urednik zavrniti in raje objaviti prazen list ali pa -- sliko španskega bezga.

Kaj bi moral dober novinar naredit? Pogrešam sledeča razmeroma osnovna vprašanja (in kak odgovor, ki pa ga mogoče tokrat sam pridam).

Kako bo na pridobivanje evropskih sredstev vplivalo ustanavljanje nove službe? Tipično namreč ob reorganizaciji služb delo za nekaj časa zastoji, ker se je treba organizacijsko prilagoditi novim razmeram, včasih je treba preselit organizacijo ali pa kako infrastrukturo. Ustanovitev terja kak sklep na vladi, postopek pa tudi ni iz danes na jutri. Preden se delo uteče, takoj mine mesec ali trije.

Kaj natančno bo počela ta nova služba? Kako izgleda postopek pridobivanja evropskih sredstev? Kje v postopku se največ zatika, čemu?

Ali smo v preteklosti že imeli kako tej podobno ureditev? Ja, imeli smo službo vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko, ki skrbela za točno te zadeve. Kakšne težave so bile tam? Je vlada kakorkoli nakazala, da se bo izognila težavam, ki so bile na SVLR takrat?

Kaj je vsebina dokumenta, ki ga je ministrstvo objavilo? Zakaj novinar tega ne objavi? Ali ga vsaj uporabi za iztočnice, da lahko naprej odkriva zgodbo?

Katere so "podrobnosti, zaradi katerih projekti padajo"?

Je še vedno v uporabi informacijski sistem ISARR, za katerega je Računsko sodišče izreklo negativno mnenje? In ki je, med drugim, za predstavitev denarnih zneskov uporabljal števila v plavajoči vejici, ki se pri računskih operacijah zaokrožujejo. (Megafail.)

Kakšna je realizacija črpanja evropskih sredstev letos? Kako to vpliva na realizacijo proračuna in na primanjkljaj?

Česa vse nismo uspeli naredit, ker nismo dobili sredstev?

In potem Delo pričakuje, da bi plačal za prispevek, ki ga lahko okrajšam na "Vlada ponovno ustanavlja SVLR, sicer pa smo letos že izgubili ~300 milijonov evrov. Za naslednjih 7 let imamo rezerviranih 3,2 milijarde evrov in nič nam ne zagotavlja, da jih bomo sploh videli."

Ta vzorec subjektivnega mnenja glede zadev, kjer tega res ne bi smelo biti, se pojavlja pri veliko preveč novinarjih. In ko politik to prebere, dobi natančno to informacijo: "aha, ta človek nima pojma kaj govori, itak pobere vsako PR izjavo, ki mu jo natrosimo, jaz pa lahko ta čas delam kar hočem." Tak novinar tudi dokumentov, ki bi jih morda videl, ne bi znal ovrednotiti in razumeti kaj točno pomenijo in zato ne bi bil sposoben prepoznat napačnega ali mogoče celo kaznivega dejanja, pa čeprav bi bil pred njim črno na belem. Efektivno nadzora ni, politiki pa lahko počnejo kar hočejo.

In ti praviš, da lajamo v napačno drevo?

Haloooo, Nina?