Po odzivu javnosti na pismo Vuku Ćosiću in glede na nadaljnji razplet dogodkov sem se odločil, da upoštevam Vukov poziv in napišem še pismo Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. A najprej mi dovolite, da dopolnim zgodbo z dogodki, ki so se v tem času zgodili.

Po objavljenem odprtem pismu se je oglasil Boštjan Špetič, soustanovitelj Zemante in brat Aleša Špetiča, glasnika digitalnih tehnologij v odstavljanju, ter me povabil na čaj. Poleg tega, da sva v četrtek družno pojamrala nad vsesplošnim stanjem v državi, mi je povedal, da se je za načrtovano zamenjavo glasnika v ožjem krogu vedelo že ob koncu poletja, vse od takrat pa je prigovarjal Aleša in Vuka, da se vendarle dobita ter o tem pogovorita. (Popravek: Boštjan me je popravil, da je zgolj sredi julija enkrat Vuka zanimalo kaj natančno je glasnik digitalnih tehnologij in mu je takrat svetoval pogovor z Alešem, za menjavo pa je izvedel šele oktobra.) Zaenkrat brez uspeha, vsaj po mojem vedenju, tudi jaz pa upam, da se to vendarle spremeni.

Boštjan me je opozoril tudi, da so mojo argumentacijo, da nastop, kakršnega ima Vuk Ćosić, marsikomu ne ustreza, nekateri razumeli v smislu omejevanja svobode govora. Tega nikakor nisem želel, gre le za to, da ima pač drugačen nastop in do neke mere tudi svoj besednjak, ki so ga nekateri poimenovali wukovšćina. Imeti lasten besednjak je včasih uporabno v marketingu, ne pa toliko, če je cilj vzpostaviti enakovreden dialog s publiko. Pri tovrstnem pomisleku sicer nisem čisto sam. Povedano drugače, skrbi me, da bi se zgodilo to, kar se pripeti reklamnim letakom za umetniške razstave, kjer je spremno besedilo neredko zapisano s toliko zvenečimi tujkami, da ga navaden človek ne razume in se posledično navadi, da ga - ignorira. S tem pa bi se razvrednotila tudi funkcija in doseg glasnika digitalnih tehnologij.

S tem v zvezi me je nekdo napol v šali vprašal, če bom šel na Vukovo predavanje s transparentom. Seveda ne, nimam nič proti Vuku osebno. Če kaj, bi si želel, da bi bilo po wukovsko drugačnih še več ljudi, na čim več različnih načinov. Šele ko se sreča dovolj drugačnih, čudnih, posebnih ljudi lahko kreativnost in inovativnost zadiha in zaživi v polni meri.

Še vedno pa ostajam trdnega mnenja, da je Vuk Ćosić neustrezen kandidat za mesto glasnika, predvsem zaradi strankarske opredelitve, ki družno z netransparentnostjo ministrstva pri izvedbi postopka menjave daje občutek političnega imenovanja. Vse to ob upoštevanju, da je glasnik civilna pozicija in da mandat glasnika traja štiri leta ravno z namenom, da imenovanje ne bi bilo predmet politikantstva vsakokratne vlade.

V medijih se je zgodba vnovič pojavila v soboto, ko je MMC RTV objavil še en prispevek na temo razrešitve trenutnega in imenovanja novega glasnika digitalnih tehnologij z naslovom Vladno kadrovanje na spletu: minister Pikalo vljudno zavajal. Iz njega je razvidno, da ministrstvo pošilja zelo mešane signale. Enkrat zavzema stališče, da obstoječi glasnik dela dobro in minister želi zamenjavo zaradi zaupanja, drugič je zamenjava potrebna zaradi nedoseganja kriterijev, ki, kakopak, zopet niso javno znani. V prispevku je zapisano, da se je minister izrekel, da je neskladje izjav posledica "različne interpretacije vljudnostnega pogovora". Si res lahko dovolimo, da nekoga razrešimo zgolj na podlagi ustne utemeljitve, sploh kadar obstajajo različne interpretacije?

Sam menim, da ne. Močno pa me moti tudi neodzivnost oziroma nekomunikacija ministrstva. Poleg tega, da je delovanje ministrstva netransparentno in neodgovorno, v dvom spravlja tudi podporo Vuku Ćosiću za glasnika. Če je z razrešitvijo starega glasnika in imenovanjem novega vse v najlepšem redu, potem bi ministrstvo brez dvoma stopilo novemu kandidatu v bran in zlahka pojasnilo svoje stališče. Ker ga ni, ostaja podpora ministrstva ne samo staremu, ampak tudi novemu kandidatu dvomljiva.

Zaradi vsega tega sem sklenil napisati pismo tudi ministrstvu, ki izgleda takole:

E-pošto je 25. novembra 2013 ob 08:43 prejel gospod V. B. Po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja je ministrstvo dolžno odgovoriti vsakomur (in vsak lahko doprinese), časa za odgovor pa ima 20 delovnih dni.

No, ob vsem tem se zagotovo vsaj ena oseba sprašuje čemu to počnem, morda pa se kdo sprašuje tudi čemu to počnem na tako javen način.

Moti me, da s tovrstno izvedbo ukrepov, kot je ta menjava glasnika, dokazujemo vsem, predvsem pa sebi, da smo balkanska država, ki je prepogosto pripravljena ignorirati postopke. Moti me, da se vršilci teh potez ne zavedajo, da z nadomeščanjem nekoga, ki svoje delo opravlja dobro, z nekom, ki je prave politične pripadnosti (in mu minister "lahko zaupa"), počnejo zelo sporne stvari. Ker se tega niti ne zavedajo, menim, da jim je to potrebno jasno povedati. Včasih tudi večkrat. In končno me moti, da se to dogaja na področju navezave civilne družbe in informatike oziroma interneta. Ker se nihče iz civilne družbe ni zganil, sem se bil prisiljen sam.

Narava moje zaposlitve mi veleva, da se izognem raznovrstnim dvomom o zarotah in da, če se že spuščam v kaj takega, to vendarle opravim na čim bolj transparenten način. Tudi zaradi tega sem v postopek čim bolj vključil tudi družbo na twitterju. Tistim, ki bodo od tega uspeli odnesti še kaj več, pa lahko le nazdravim, saj vidijo dlje.