Slovenski mediji so po večini obupne kvalitete. Vsebin, ki bi človeka pritegnile, je premalo. Novice, ki pa so po večini povzete (prekopirane) bodisi po STA ali z drugih novinarskih hiš, pa ponavadi ne zadostijo osebnim željam.

Še posebej to velja za pravne dileme. V Sloveniji je žal tako, da pravne dileme komentirajo vsi prej kot pravniki, zato je precej težko, vsaj v dnevnih medijih, najti kakršno koli dostojno obravnavo pravnih zadev, ki bi pomagala v razumevanju tega sveta.

Zato se je včasih potrebno zateči k drugim virom. Ko sem pred časom bral o kršenju zasebnosti (kar se zadnje čase vse prepogosto dogaja), sem naletel na Louisa Brandeisa, ameriškega vrhovnega sodnika v prvi polovici 20. stoletja. Zanimiv človek, ki je v pravu uveljavil nove principe, ki jih dotlej niso poznali, npr. koncept sodnega izvedenca, ki pred sodiščem priča kot poznavalec v postopku obravnavanega področja. Utemeljil pa je tudi koncept pravice do zasebnosti.

Louis Brandeis je imel zanimiv pogled na velika podjetja. Svoje poglede na stanje v gospodarstvu je opisal v podlistku v tedniku Harper's weekly, kasneje pa je na podlagi teh člankov izdal tudi knjigo Other people's money and how the bankers use it. Knjiga je kratka in poljudna, v njej pa piše kako so se (investicijske) banke v navezi z velikimi družbami zarotile na škodo širše družbe. Bankirsko-gospodarske naveze so zrasle v ogromne mreže povezanih podjetij, ki so imele povsem v oblasti celoten trg v ZDA.

No, zdi se mi, da me je ta knjiga več naučila o gospodarstvu v Sloveniji kot katera koli novica v domačih medijih. Dve zanimivosti iz knjige, ki sta mi obležali v spominu, sta da je bil za prevladujoč vpliv v podjetju dovoljšen že nekaj odstoten lastniški delež in pa zanimiv bančniški trik, posledica tega, da banka upravlja tudi s tujim denarjem. Če npr. železniško podjetje, ki želi zgraditi nove proge, izda obveznice, banka pri kateri pa ima račun pa te obveznice kupi, se denar preseli na drug račun, še vedno pa ostane na isti banki v upravljanju.

Najbolje pri vsem tem pa je, da je vsebina knjige prosto dosegljiva na spletu. A za branje je nekoliko nerodna: črke so male, vsebina je razsekana na podpoglavja, okrog besedila pa je veliko prostora, ki ga zavzame grafična podoba strani. Nimam pravice, da bi v nadaljno rabo ponudil e-knjigo, lahko pa ponudim skripto, ki iz spleta prenese vsebine in jih prevede v e-knjižni zapis EPUB, ki ga podpirajo tudi vsi pomembnejši bralniki. Za delovanje potrebuje Python 2.7 in knjižnico lxml, tako kot pri prejšnji objavi o odprtih podatkih.