Mediji v Sloveniji so v žalostnem stanju. Nad njimi se lahko pritoži marsikdo in poznam ljudi, ki so mi priznali, da so zaradi nekakovosti že prenehali brati slovenske medije. Popolnoma jih razumem, in zdaj vam bom razložil zakaj.

Preden se postavite v bran medijem, naj vam povem, da mi je jasno, da obstaja kvazipluralnost na politični sferi; Reporter bo objavil (pozitivističen) intervju z Janšo in Urško, Mladina pa bo objavila pomirjujoč članek o dolgu, ki ga je uspela Pahorjeva vlada pridelat. Obe reviji pa sta približno enako populistični in navijaški do svoje strani. Toda tu ni govora o politiki, ampak o izsiljevanju avtoprevoznikov z grožnjo zapore predora skozi Karavanke, o Darsovi nesposobnosti komunikacije z javnostjo in o nesposobnosti medijev, da objektivno poročajo.

DARS in avstrijski upravljalec avtocest ASFINAG sta se že junija lani družno dogovorila, da bosta letošnje poletje na podlagi analize strokovnjakov med poletnimi vikendi Karavanški predor zaprla za tovorni promet. Smiselno. Tunel je dvopasovnica in zato ozko grlo. Prepušča zgolj omejeno število avtomobilov in če lahko ob poletnih vikendih povečamo varnost in pretočnost za trume turistov s tem, da prepovejo promet za tovorna vozila je odločitev zelo enostavna: prepovejmo tovorni promet.

Zalomilo se je, ko bi moral DARS obvestiti slovensko javnost o tej skupni odločitvi. Ker tega očitno ni bil zmožen storiti (Zakaj ne?) so se avtoprevozniki ob nepričakovani novici odločili, da bodo za talca vzeli državo in tuje turiste. Z grožnjo zapore predora so na DARSu izsilili, da so odgovorni stisnili rep med noge in niti pomislili niso, da bi naglas rekli, da je bila zapora del skupnega dogovora z ASFINAGom. Šli so še naprej in prometnega ministra prisilili, da posreduje. Prometni minister se žal ni postavil po robu avtoprevoznikom, ampak je pojasnilo zahteval od -- ASFINAGa. Zaplet se nadaljuje tako, da sta se sestala slovenski minister za promet in avstrijska ministrica za promet, ki pa se nista uspela dogovoriti za izsiljevalcem sprejemljive pogoje. Tu se ne konča, napovedan je še sestanek med slovenskim predsednikom vlade in avstrijskim kanclerjem.

Povzetek: nekdo na nižjem nivoju naredi napako, nastali spor pa rešujemo na meddržavnem nivoju.

Iz reševanja tega problema se lahko zelo veliko naučimo:

1. Nič ni čudnega na tem, da Slovenija ne zaseda mest evropskih veleposlanikov. Ne samo da ne znamo sami korektno reševati svojih težav, pogajamo se teroristom v prid in odgovornost prelagamo celo na sosednje države.
2. Medijsko pokrivanje te razmeroma enostavne zgodbe je nadvse "politično korektno" oz. medijsko enoumno. "Objektivno" poročanje je za medije poročanje dejstev kakor jim jih predstavijo udeleženci in ne poročanje dejstev, kakršna v ozadju zares so: da so avtoprevozniki nerazumni in izsiljujejo na škodo varnosti ostalih udeležencev prometa. Naslovi so "objektivizmu" primerno zelo medli, izjeme pa preveč redke in obrobne.
3. Dokler bodo novinarji in uredniki tako površno opravljali svoje delo, se bo Slovenija še zelo dolgo vrtela v krogu. Tisti, ki bi za to napako morali odgovarjati -- vodstvo DARS in zaradi napačnega ukrepanja tudi minister -- ne bodo, nastradamo pa vsi ostali.

Požar v tunelu Mont Blanc

Zgornja slika (vir: AP) prikazuje jedro pogorišča po požaru marca leta 1999 v tunelu Mont Blanc. Ogenj je zajel tovornjak z moko in margarino, požar pa je gorel tri dni, vzel 41 življenj in zaprl tunel za tri leta. Prve reševalce je gost dim tako presenetil, da so se morali zateči v zaklonišče, nesreča pa je sprožila nove raziskave o požarih v tunelih. O nesreči so posneli tudi dokumentarec. Ali bo DARS res počakal na hudo nesrečo, preden se bo zmigal in začel resno obravnavati Karavanški tunel?