Politično situacijo v Sloveniji (preveč) podrobno spremljam zadnji dve leti in v tem času sem prišel do nekaterih spoznanj. Po ogledovanju nekaterih fotografij zastrašujoče nedemokratičnih zahtev na Twittru in pobudah, ki so bile bolj meglene od jesenske Ljubljane, sem se odločil, da napišem okviren seznam zelo konkretnih zahtev, ki jih sam pogrešam pri slovenskih političnih ustoličencih.

1. Odstop poslancev in funkcionarjev, ki jih javnost zasači, pričakujemo takoj. Nič "mogoče", nič "sam še do junija počakam, sicer stranka izgubi en stolček", nič "ok, odstopim, ampak šele na silvestrovo". Gotof si, spizdi. Zdaj. Ne, niste nenadomestljivi, niti poslanci, niti župani. Tudi Jankovića je do vnovične izvolitve za župana nadomeščal Čerin in ni razloga, da Kangler ne odstopi takoj. Četudi ga zamenja njemu zvesta Astrid Bah. Odstopiti mora zdaj, ne pa da se dopušča priložnost še antedatirati pogodbe, ponarejati uradne listine in polirati arhiv, da se zakrije kakršne koli sledi. Kangler, gotof si in napoved odstopa ni odstop.
2. Politične stranke naj razkrijejo svoja letna finančna poročila javnosti, tako kot morajo to početi gospodarske družbe. Leta 2008 smo podpisali konvencijo Združenih narodov proti korupciji (UNCAC), še vedno pa nimamo te konvencije prenešene v naše zakone. Stranke naj razkrijejo finančna poročila tudi za nazaj, vsaj za zadnjih 10 let, idealno pa kar vse od osamosvojitve dalje. Konvencijo je potrebno prenesti v zakon, za bedenje nad implementacijo pa je najprimernejši sogovornik Društvo Integriteta.
3. Politične stranke moramo v veliki večini financirati z javnim denarjem, v deležu BDP. Če gre državi slabo in BDP upade, naj se to pozna tudi na računu političnih strank. Javno financiranje strank pomeni tudi, da si stranke lažje privoščijo neodvisnost in da podjetja z donacijami težje kupujejo naklonjenost strank.
4. Drage politične stranke, prenehajte z neargumentiranimi javnimi napadi na neodvisne organe. Če Informacijska pooblaščenka svoje delo za razliko od večine opravlja dobro in argumentirano, to pomeni, da boste tudi vi kdaj najebali. Če se Varuhinja človekovih pravic javno izreče, da je povolilni komentar na spletni strani stranke netoleranten, ima zelo verjetno utemeljene razloge. Če Računsko sodišče objavi negativno mnenje na poslovanje organa pod vodstvom člana vaše stranke ste si negativno mnenje pač zaslužili. Preberite utemeljitev, namesto da napadate predsednika sodišča osebno. Nekatere organizacije se, za razliko od vaših, ne vodijo totalitarno.
5. Dajmo več pooblastil Komisiji za preprečevanje korupcije, namesto da ji jemljemo že obstoječe. Poleg več pooblastil naj se v okviru KPK uvede tudi specializirano tožilstvo. Sam zavidam Hrvatom, ki imajo Uskok. Ta ima za razliko od Slovenskega protikorupcijskega organa precej večja pooblastila (ker je dejansko tožilstvo) in predvsem zato jim je uspelo pripeljati primer Hypo do konca, do obsodbe. Vse kar pa KPK lahko stori danes, je da primer odstopi policiji oz. (navadnemu) tožilstvu, kjer gre primer v dolgo čakalno vrsto.
6. Inšpekcije naj javno objavljajo izrečene ukrepe zoper pravne osebe, espeje in druge osebe, ki opravljajo dejavnost, ko ti ukrepi dosežejo pravnomočnost. Po podani prijavi prijavitelj ne ve več, kaj se z zadevo dogaja in prišli so mi na uho že primeri korupcije, ko je delodajalec izvedel, kdo ga je prijavil. Prijavitelj je nastradal, delodajalec pač ne. Javna objava pa ima lahko tudi zelo močno preventivno vlogo, namesto da inšpekcije ugotavljajo vnovične kršitve pri enih in istih kršiteljih. Če je delodajalec oglobljen zaradi hujših kršitev delovnih pogojev, potem bo javna objava opozorila vse, ki bi želeli poslovati z njim. Tako bo delodajalec, ki npr. ne skrbi ustrezno za svoje zaposlene, imel težave pri iskanju novih sodelavcev.

Vraga, z javno objavo izrečenih ukrepov lahko varčujemo celo na zdravstvu: Po tem, ko so restavracije v Los Angelesu na vidnem mestu - na vratih - opremili z rezultatom zadnje inšpekcije, so potencialni kupci takoj dobili informacijo o higieni in izbirali čistejše restavracije, zaradi tega pa so v prvem letu bolnišnice zabeležile upad zastrupitev s hrano kar za petino. Neumni smo, če tega ne storimo, sploh zdaj, ko ustanavljamo nov državni organ, Upravo RS za varno hrano.

7. Stranke, prenehajte s političnimi imenovanji uprav in nadzornih svetov. Končno imamo AUKN, ki je pripravila strategijo upravljanja državnega premoženja. Končno imamo vsaj nek enoten plan, ne pa da si stranke delite stolčke, sejnine in seveda, kapital. Celo OECD zahteva, da imamo poenoteno vodenje kapitalskih naložb, ampak, seveda, stranke se političnemu nameščanju ne boste odpovedale same od sebe. Sprostite AUKN iz političnih vajeti, sprostite trg. Prenehajte že s političnim vmešavanjem direktno v poslovanje, v upravne odbore, nadzorne svete, ampak sprejmite strategijo in pustite AUKN, da jo izvaja. Hkrati pa začnite že enkrat z izvajanjem nadzornih funkcij in obravnavanjem resnih primerov, ne pa da se nadzorne agencije ukvarjajo s tržnimi manipulacijami za 18 evrov (!), in ne da se davkarija praska po glavi, medtem ko ne ve koliko denarja je sploh pobrala.
8. Dragi novinarji, stopite korak naprej in priznajte svoje zgodbe o stricih iz ozadja. Če je le možno, poimensko. Delite svojo zgodbo, tako kot je svoje delil Rado Pezdir. Vsi mediji so namreč polni fraze "strici iz ozadja", nihče pa o njih ne poroča niti jih, kot kaže, ne prijavi. To ni normalno stanje, in če o tem ne poročate, izgubljate na verodostojnosti, na bralcih in pridobivate na sokrivdi. In nikar se ne trudite govoriti, da ne obstajajo, zelo jasno so se pokazali, ko je eden odšel v pripor in ko je razprava o njem potihnila v parih dneh. Dokler ne začnemo razprave o resničnih stricih iz ozadja, dokler na to temo kot plod raziskovalnega novinarstva ne izideta vsaj dve knjigi, ne moremo reči, da smo z razpravo sploh začeli.
9. Prisilite Evropsko centralno banko, da začne razmišljati tudi o inflaciji, ne zgolj o varčevanju. Zgolj z varčevanjem namreč ne bomo zmogli rešiti evra, vedno pa nam je kot narodu na voljo pravica do samoodločbe. Za obstoj evra pa je v primerjavi z inflacijo bistveno nevarnejši model odcepitve od Evrope, ki deluje in ki ga lahko uporabi tudi katera druga, večja država, ki ji Evropa ni več po godu.

To so moje zahteve. Verjamem, da za njimi ne stojim sam. Budni bralci bodo opazili, da med zahtevami nisem navedel nikakršne reforme sodišč. Skoraj vsi ekscesni ("tajkunski") primeri bi se lahko zaustavili že veliko prej, če bi npr. banka ne odobrila kredita, če bi nadzorni organi bedeli, če bi novinarji prej zapazili to ravnanje ali če bi se komur koli, ki bil v to početje vpleten, zbudila vest. Pa se to ni zgodilo. Ker so vsi ostali zajebali, to ne pomeni, da bi morali reformirati sodstvo.

Prispevek je bil izvirno objavljen na had.si.