Vsebina stane: stane vsebina in ne kopiranje PR objav
pod kategorijami: svoboda, mediji, slovenija, internet

Mediji uvajajo plačilni zid. Pardon, Marko Crnkovič pravi, da ne gre za zid. Kakorkoli obračamo besede, gre za prepreko, ki bo prepuščala zgolj plačnike. Mitnica, carina, neke sorte barikada pač.

Pri tem eksperimentu je kar nekaj zanimivih opazk. Mediji kot razloge za uvedbo plačljivosti navajajo zmanjšanje odvisnosti od oglaševalcev, kar je sicer smela poteza. Pretirano zanašanje na prihodke iz oglaševanja običajno za sabo potegne pristranskost: oglaševalec lahko z umikom svojih oglasov finančno resno ogrozi medij in ga z grožnjo umika drži v podrejenem položaju.

Kaj danes sestavlja časopisje? Reklamne objave, kot je na primer objava kako podjetje Litostroj Power prihrani na stroških zaradi novega sistema razsvetljave (Delo, 8.8.2011), dobesedni prepis novice s Slovenske tiskovne agencije ali strani organizacije, ali pa posredovana s strani naročnika, ki bi si objave želel. Ti naročniki pogosto posredujejo še slike, ki se popolnoma prilegajo opisanemu, odpovejo pa se tudi avtorskim pravicam. "Avtorji" novic tako dobijo že spisano novico, samo še podpisati se morajo spodaj in stisniti gumb "objavi". Kvota izpolnjena, na vrsti sta čik in kava.

Pa dobro, pri nekaterih vrstah novic je težko biti izviren - vprašanja športnikom po tekmi se hitro začnejo ponavljati. Celo do te mere, da obstaja že program, Narrative Science, ki zna spisati kvalitetnejšo novico kot živa oseba. Izvirnost je lahko slabost, ki v kombinaciji s črno kroniko privede do rumenega tiska in prisluškovalnih afer.

Zatem je tu cela vrsta člankov. Podpovprečnih besedil, ki navajajo očitna dejstva ob času, ko je za izpostavljanje teh dejstev že dolgo prepozno. Ki se na tematike odzivajo pasivno, na podlagi zunanjih dregljajev: po objavi razpisa na ministrstvu, po izdaji neke odločbe, po odzivu neke tretje organizacije. Budnega spremljanja posamezne sfere in aktivnega pisanja praktično ni. Kakovostnega oziranja po preteklosti oseb in organizacij je minimalno, sposobnost kvalitetnega napovedovanja razvoja dogodkov še manjša.

To, ob upoštevanju balona, v katerem večina novinarjev živi, ni presenetljivo: družijo se s tistimi, o katerih pišejo in ne s tistimi, za katere naj bi pisali. Clay Shirky je v britanskem Guardianu opisal vihar, ki se je vzdignil nad Arthurja Brisbanea, predstavnika bralcev časopisa New York Times. Brisbane je namreč bralce prek bloga vprašal, če si želijo, da bi novinarji časopisa New York Times preverjali izjave pomembnežev in jih, ko gre za laž, tudi na to opozorili. Vprašanje pa je nadvse primerno tudi za slovenske medije, a ti po večini nimajo niti predstavnika bralcev, da bi se kaj takega sploh lahko vprašal.

Odgovori so bili za predstavnika bralcev, ki živi v balonu, nepričakovano burni in polni ogorčenja. Nekdo je odgovoril "Je to šala? TO JE VAŠE DELO."

Sam sem za vsebino pripravljen plačati. Vendar mora vsebina biti vsebina, ne reklama, ne piarovski zmazek in ne zapis očitnih dejstev brez dodane vrednosti. Sicer se počutim bedaka in prikrajšanega za delež oglaševalskega kolača, ki sem ga mediju omogočil pridobiti in živim bolje, če časopisa ne berem.

Članek je bil objavljen na spletni strani Dela.